Prava paša za uho (če pustimo oči ob strani)

NOVA GORICA > Videz zabavljaštva je pač forma, valenca, ki poslušalca brez težav zvleče “na oder”, sicer pa zavzeto preigravajo muzike z vseh koncev sveta in z glasbenega vidika so koherenten, prečiščen kolektiv. Program izvajajo nekako po načelu, da med alpskimi poskočnicami, preko balkanskih sevdalink in jazza do latino-afriških ritmov in eksotičnih kultur, da ne naštevamo, ni v bistvu nobenih razlik (če odmislimo formalne ritmično-melodične vzorce) – glasba je, ali pa je ni, in pri Fake Orchestri vedno samo - je.

Mladostni “drive”, podčrtan z igrivostjo

Ker imajo uživaški pristop, ker znajo iz materije potegniti žlahtne elemente, in ker je njihov “drive” mladostno živ, podčrtan z igrivostjo, glasbeno-besednimi gegi (predvsem Boštjan Gombač zna biti do solz duhovit) in ker muzicirajo iz duše, so rariteta na domači in tuji sceni. Temu primerno je tudi vsak nastop nekakšna sprotna instalacija. Dogovorjen je zgolj okvirno, veliko vsebine pa nastane sproti in samo za tisti trenutek. Slednje je odlika velikih umetnikov, ki “pustijo srce na odru”, kot bi rekli športni novinarji.

Sestava benda je vrhunska, že kitarist Igor Leonardi in vokalistka Ana Vipotnik sta garant za to, če pa dodaš še Boštjana Gombača, čarovnika, ki mu v rokah zveni vse, od lastnega telesa, trobente, klarineta, flavt, glasilk in teremina, je poslušalski užitek zagotovljen. Poleg omenjenih je Miha Koren držal v prstih basovske linije, Lovro Bone je kot bobnar oblikoval zanesljiv ritem, kubanski “Slovenec” Lazaro Zumeta pa je s tolkali, violino in petjem skrbel za barvitost latinsko-ameriškega esprija.

Do plafona nekonvencionalni

Kot specialna gostja je nastopila mlada pevka Lara Grbić. Slednji gre prerokovati imenitno glasbeno kariero, kajti njen vokal je dominanten, suveren in muzikalno kontroliran. Kljub vlogi, ki, vsaj tako je zgledalo, na koncertu ni bila natančno opredeljena, saj se je pogosto zdelo, da mora svoj pevski delež celo improvizirati, je bila izvrstna. Prava paša za uho (če pustimo oči ob strani).

Fake Orchetra so art-plus-bend in do plafona nekonvencionalni. Težko jih je opredelti, čeprav nekakšna “etno” oznaka skoraj sili v ospredje, pa tudi “world music band” bi bil primeren nadimek. Kot rečeno so skupina glasbenih uživačev, muzičistov, ki svojo glasbo živijo, se ne kalupijo v stilne vitrine, zato pa so tudi vedno znova sveži, odprti za vse. Eno samo veselje, ki glasbi vrača ontološki smisel.