Poslovil se je oče slovenske popevke Mojmir Sepe

LJUBLJANA > Skladatelj in dirigent Mojmir Sepe, 11. julija 1930 rojen v Črni na Koroškem, je bil med začetniki slovenske zabavne glasbe. Pri šestih letih je izbral klavir, zatem se je navdušil nad trobento, oba je zatem študiral na Akademiji za glasbo in že kot študent postal član Plesnega orkestra Radia Ljubljana. Ustanovil je lastni Ansambel Mojmirja Sepeta, leta 1959 pa posnel eno prvih jazzovskih plošč v takratni Jugoslaviji. Bil je tudi urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana.

Kot skladatelj je bil naklonjen jazzu in swingu, pisal je šansone, popevke, gledališke songe in narodnozabavno glasbo. Tudi po upokojitvi leta 1991 je ustvarjal za radio, film, televizijo, gledališče in sodeloval z mladimi glasbeniki.

Boril se je za kolege

“Sepetova glasbena zapuščina je izjemna, njegovo pionirsko delo na področju slovenskega jazza in zabavne glasbe pa neprecenljivo,” pravi Patrik Greblo, dirigent, skladatelj, aranžer in pianist. “Slovenski glasbi in njenim ustvarjalcem je mesto v družbi izbojeval v prvi bojni vrsti. Del svojega dragocenega ustvarjalnega časa je zmogel odškrtniti za delovanje v dobrobit celotnega slovenskega glasbenega ceha, pa čeprav je največkrat šlo za bitko z odločevalci in z vnaprej znanim izidom. Hvaležen sem mu tudi, da se je nekajkrat javno izpostavil in stopil v bran tudi meni, ko sem bil zaradi svojega strokovnega delovanja v primežu javnega medijskega diskreditacijskega aparata.”

Sepe je velik človek ostal tudi v svojih najtežjih trenutkih, dodaja Greblo. V začetku julija, ko so ga odpustili iz bolnišnice, je nenapovedano obiskal člane Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija, ki so pod Greblovo taktirko na Festivalu Ljubljana nanizali več skladb ob umetnikovi 90-letnici. “Svojo zahvalo je želel osebno prenesti vsem glasbenikom in nastopajočim. Utrujenost mu je dovolila prisluhniti zgolj prvi skladbi, nato se je vidno pomirjen in hvaležen poslovil. Vedel je, da bo njegova glasba v varnih rokah,” pravi Greblo.

Avtorica besedil Elza Budau je zmeraj občudovala Sepetovo veselje do življenja: “Najbrž je prav to skrivna sestavina za dolgo, zanimivo, zares polno življenje. Belo in črno kot klavirske tipke. V duru in molu. Kljub udarcem usode, ki nikomur ne prizanese, je Mojzes ostajal veder, še več, duhovit, iskriv, skratka, večni optimist.” V njegovi družbi nikoli niso čvekali tjavdan, zmeraj je zazvenel svetovljanski miselni potep skozi zanke in uganke tistega časa. “Mojzes naj bo zgled Slovencem, ki tako radi jamrajo in se smilijo sami sebi,” pravi Elza Budau.

“Bil je zelo prijeten človek in sodelavec, odprt za ideje, za nove stvari,” poudarja skladatelj in dirigent Lojze Krajnčan. Od Sepeta so se poslovili še mnogi njegovi kolegi. Kitarist Primož Grašič je na facebooku zapisal: “Velik človek, odličen glasbenik, pravi prijatelj. Mojzes, počivaj v miru ...”

Znal je stopiti tudi korak nazaj

Zanimivo, Iztok Mlakar pa je Mojzesu hvaležen, ker nista sodelovala. V letošnjem zapisu na ovitku prvenca Štorije in baldorije, ob 30-letnici pri založbi ZKP RTV Slovenija ponatisnjenem na vinilni plošči, se Mlakar spominja, kako sta mu urednik radijskega razvedrilnega programa Vili Vodopivec in urednik prve izdaje Štorij in baldorij Ivo Umek predlagala, da bi Mojzes njegove pesmi obogatil z aranžmaji, podobno kakor je Bojan Adamič oblekel pesmi Marka Breclja na plošči Cocktail.

Mlakar se je s Sepetom srečal, mu izročil demo posnetke, naslednji dan pa najprej debelo pogledal, ko je mojster rekel, da ne bo naredil nič. “Rekel mi je, da je razmišljal, kaj naj naredi, in se odločil, da je stvar najboljša takšna, kot je,” se spominja Mlakar. “Lahko bi dodal cel kup akordov, instrumentov, pasusov in vse zakompliciral, a pesmi bi s tem več izgubile kot pridobile. Naj jih posnamem kar sam. Zaželel mi je vse najboljše in obljubil pomoč, če jo bom potreboval. Bolj kot razmišljam o tej njegovi odločitvi, bolj ga občudujem. Dandanes so ljudje, ki bi naredili aranžma še za konjski prdec, če bi le dobili honorar za to. Da stopiš, ko je to prav, korak nazaj in se umakneš, moraš biti ne samo velik umetnik, ampak tudi velik človek. Še zdaj sem mu hvaležen.”