Poletje z biseri: Pogum je vselej prava izbira
Misel, da je sreča na strani pogumnih, je sredin četrti, sklepni večer festivala Poletje z biseri ne le potrdil, temveč dopolnil z iznajdljivostjo, ustvarjalnostjo in iskreno željo, ki se niso pustile ugnati ne dežju ne pretečemu grmenju in strelam. Manca Trampuš (Koala Voice) in Aleksandra Ilijevski (Pliš) sta se ob spremljavi uigrane tovarišije Smrdel Brothers Collective izkazali kot izvrstni interpretki tako v dežju na odru v družbi Kapodistriasovega kipa kakor v zavetju košenj, kamor se je prestavilo tudi občinstvo.
KOPER > Sredina vremenska napoved se je iz ure v uro spreminjala, a dobro uro pred začetkom sklepnega koncerta poletnega bisernega niza je v okolici Kopra že brbotala nevihta. A kakšna napaka, bi bila v naprej koncert prestaviti, denimo, v dvorano sv. Frančiška! Z mislijo, da je sreča na strani pogumnih, je občinstvo pozdravil vodja festivala in organizator Aljaž Novak in z rahlo zamudo med rahlim dežjem na oder povabil nastopajoče. “Zelo lepo, da ste tukaj z nami,” so bile uvodne besede Mance Trampuš, ki so na tokratnem dogodku zvenele vse prej kakor vljudnostne. Kakor tudi spontan odgovor gospe iz občinstva: “Ma neee, lepo, da ste vi tu z nami!”
Z odra pod krošnje
Z mikrofonoma, zaščitenima s polivinilastima vrečkama sta Manca in Aleksandra Ilijevski najprej zapeli Pistacijo, miniaturko o luščinah pistacije, ki so znak, da je ljubljena oseba doma, med tradicionalno jazzovsko plišovsko ležernostjo in značilnim “paba raba raba papa” napevom pa je sedeče občinstvo pod svojimi dežniki prav gotovo ponotranjilo verz: “Nekje divja silen vihar, a nama dvema tega očitno nič ni mar.”
Slačenju mikrofonov je sledila še skupna priredba Spooky, skoraj 60 let stare soul hita skupine Classic IV, med katero je s kitarskim solom zablestel Matevž Počič, čigar prsti najpogosteje proizvedejo precej trše rife iz velike družine metalskih zvokov. Nežni Aleksandrini Solati, začinjeni s humornim podpisom avtorja Pliša Marka Gregoriča, je vreme odgovorilo z odločno dežno začimbo, čemur je sledila ad hoc rešitev in selitev pod naravno streho mogočnih himalajskih ceder pred Pokrajinskim arhivom, kjer se je nato koncert nadaljeval v improvizirani okleščeni akustični različici, v marsikaterem pogledu še vznemirljivejši.
Bilo je vse tako lepo
Dokler so se poslušalci še nameščali - nekateri so si prinesli s seboj zložljive stole, drugi se usedli na tla, glavnina pa stala in se pozibala z nastopajočimi - sta pevki zgolj ob spremljavi kitare odpeli najnežnejšo možno priredbo udarne Where is My Mind skupine Pixies. In takrat je bilo že navkljub svetlobnim učinkom preteče nevihte jasno, da smo bili priče posebnemu rajskemu doživetju, k čemur se je lepo podala plišasta skladba Raj, ki je v refrenu le še potrdila: “To je raj, gremo naprej, ne gremo nazaj”. Ko se je petju pridružilo še občinstvo, je šlo lahko samo še navzgor. Pri jazzovsko razposajeni Vem, da me ne maraš, se sta se trojici pridružila še ilirskobistriška virtuoza, krivca za aranžmaje, bobnar Žiga Smrdel, kakopak le na enem bobnu, in edini ozvočeni, basist Peter Smrdel, ki dajeta ime zasedbi Smrdel Brother Collective, zato je bilo edino logično nadaljevanje koalovska ponarodela Tu je vse tako lepo in nato še največja uspešnica Plišev, popevka Metulji, pri katerih je tokratnega klaviaturista Aljošo Kavčiča nadomestilo grmenje. Priredbi Stingove Fragile, ki je v latinskih ritmih potrjevala, kako krhki smo ljudje, je sledila Mančina The Bigger the City z zadnje plošče “koalčkovih”, ki prav tako ubeseduje, da je marsikdaj posameznik zgolj drobec, ne katerega zlahka pozabimo, zato je sklepni, glasni, množični “fuck off” (v lepi slovenščini: odjebi) ni izzvenel le kot sporočilo nenaklonjenemu vremenu temveč menefregističnemu človeštvu.
Vse močnejše grmenje in svetlobni učinki so ob uglaševanju ostalih spodbudili Manco, da je vzela dogajanje, pravzaprav kitaro v svoje roke, in intonirala udarno Postapokaliptični svet, ki bi ji težko našli primernejšo sklepno dejanje. Za hip ali morda celo dva ni več nikogar skrbelo, kako bomo preživeli ne nevihto ne postapokaliptični svet, ki se mu tako nonšalantno približujemo.
Zato lahko na koncu le pritrdimo namigu Aleksandre Ilijevski, da smo sicer prisostvovali koncertu, a v dar prejeli nepozabno doživetje. Pogum je očitno vselej prava izbira.
