Polde Bibič leta 2008: “Trubar nevere ni priznaval, a se je v verskih okoliščinah vseeno boril za toleranco, za razumevanje, za dogovor”
Ob dnevu reformacije na spletu prvič objavljamo intervju, ki je ob 500. obletnici Trubarjevega rojstva izšel v posebni prilogi Primorskih novic. Andraž Gombač se je leta 2008 o protestantskem duhovniku, piscu in prevajalcu pogovarjal z našim filmskim Trubarjem. Legendarni igralec Polde Bibič (1933–2012) je v intervjuju obudil spomine na nekoliko puščobno vlogo sicer izjemnega moža, pojasnil razlike med Jančarjevim in Kmeclovim Trubarjem, odgovoril na vprašanje, kaj nam protestant lahko pove še danes, razkril pa je tudi, kako je njega, Bibiča, razočarala politika …
Še danes ga ni težko zgrešiti, našega filmskega Trubarja. Polde Bibič je bradatega protestanta leta 1986 upodobil v nadaljevanki, ki jo je po scenariju Draga Jančarja režiral Andrej Stojan, zatem pa so jo strnili še v film Heretik. Igralca smo obiskali v Centru starejših Medvode, kjer živi zadnja leta.
Je Primož Trubar za igralca hvaležen lik?“Po eni strani seveda je, saj je neizmerna, karizmatična osebnost. Res pravi genij ljudstva. Po drugi strani pa ni hvaležen lik. Hvaležno je le tisto politično preganjanje, a dober lik mora imeti še kaj osebnega, kakšne ljubezenske afere, tragedije, take reči. Tega pri Trubarju ni. Bil je izrazito veren, pošten človek, kar je malček dolgočasno igrati. Pa ne misliti, da ga nisem igral rad! Zelo mi je bil pri srcu, a če ga ocenim tako na splošno, moram reči, da je vse skupaj res majčkeno puščobno. In tako ga je sprejelo tudi gledalstvo.”
Kot puščobnega?“Film, ja.”
Pa vendar so vas na Tednu domačega filma razglasili za igralca leta.“Tega se ne spomnim. A res so me?”
So.“Bo že res, če tako pravite. No, seveda, saj vloga je imenitna, dramatična. Ideološki spori, preganjanje, pa tista njegova bolezen, to so zanimive reči, a nekaj manjka. Preveč je te starokopitne čistosti družine, pridnosti, žena ubogat, otroci ubogat ... Je pa res, da je bil Trubar takšen. Prav gotovo ni bil kak bonvivant.”
Igrali ste ga večkrat, a ne? Pozneje še v Kranju ...“Ja, v Kmeclovi monodrami.”
Leta 1997. Je bil ta Trubar kaj drugačen od prejšnjega?“Kmeclov Trubar je bil bolj popadljiv, jezen, bolj se je znašal nad nasprotniki. Tu je šlo predvsem za spor med njim in Slovenci, prežetimi z vsemi mogočimi predsodki in prazno vero: zidanje cerkva, prikazovanje Marije, prodajanje odpustkov in tako naprej. Tu so bili v ospredju bolj lokalni konflikti, medtem ko je šlo pri Jančarjevem Trubarju za uveljavljanje ideologije, novega reda, slovenskega jezika ... Saj to so zanimive reči, a bolj privlačijo intelektualne kroge, ne pa toliko širšega občinstva in igralcev. To je zmeraj problem. Tudi če gledamo biografske filme o genijih, ki so jih posneli tuji narodi, vidimo isto: kdor se pri zgodbi oklepa splošnih vidikov, ne naredi tako zanimivega filma kot tisti, ki izbrska kakšno zanimivost. Kot so to storili pri filmu o Beethovnu, kjer je ponekod videti tudi njegovo slabšo plat. Pri Trubarju pa ne najdeš nič slabega.”
V svojih knjigah pišete, kako ste vloge gradili okrog določene misli, izjave, ki se vam je zdela najpomembnejša, središčna. Ste jo našli tudi pri Trubarju?“Ja, v prizoru, kjer pravi nekako tako: 'Kdor je slab pisec, nima pravice pisati. Škodo dela.' Glavna misel je bila torej: človek naj dela, kar zna, kajti kdor dela slabo, dela škodo.”
Kako ste ga pa sicer gradili?“Predvsem sem veliko bral o njem. Pa tudi njegova dela sem prebral. Skoraj vsa.”
Kaj nam ima Trubar povedati danes?“Danes je že jasno, da smo res lubi Slovenci, da imamo svoj jezik, svoje knjige ... Še vedno pa se lahko kaj naučimo pri njegovi borbi za toleranco, borbi zoper vsakršno demagogijo, borbi za svobodo mišljenja. Je pa težko hkrati govoriti o Trubarju in svobodomiselnosti, saj je bil Trubar tisočodstotno veren. Nevere ni priznaval, a se je v verskih okoliščinah, kakršne so bile takrat, vseeno boril za toleranco, za razumevanje, za dogovor. Tudi v tem je izjemno moderen. Boril se je zoper zaprtost, ki ni bila le cerkvena, ampak širša. Pravil je, naj se imajo ljudje radi in naj se svobodno odločajo, s kom se bodo poročili in imeli otroke.”
Pravite, da je bil tisočodstotno veren. Vi niste. Ste tisočodstotno neverni?“Ne, ker nisem tako dosleden kot Trubar. Še v prejšnjem, komunističnem režimu so me kmalu po izidu filma o Trubarju študentje mariborske teološke fakultete povabili na razgovor. Tam so bili tudi njihovi profesorji. Nisem jih poznal, a mislim, da je bil tam škof Kramberger, mogoče tudi Štuhec, še kot študent, pa mogoče Stres ... No, padlo je vprašanje, ali sem veren. Rekel sem, da nisem. Nekdo mi je ugovarjal: pa saj ne morete tako igrati te Trubarjeve vere, kot ste jo vi, ne da bi verjeli! Odgovoril sem, da si lahko predstavljam, kako se počuti veren človek, in potem to zaigram. Sem pa zmeraj spoštoval verne. Nikoli nisem nikomur očital, da verjame v neumnosti, ki so po Svetem pismu. Sam jim ne verjamem, pa niti ne vem zakaj. Najbrž ker sem rasel v proletarskem okolju, ki ni bilo tako religiozno kot kmečko.”
Kompleksnejši je vaš odnos do politike, s katero ste se družili nekaj časa. Kaj se je zgodilo potem? Vas je razočarala?“Veste kaj, izjemno razočaran sem bil. Zmeraj mi je šlo za to, da bi pri nas imeli demokratični sistem. Za to sem si prizadeval že vse od gimnazije, ko so me zaradi političnih nazorov kar precej preganjali. Ves čas smo hrepeneli po tem, da bi bila Slovenija demokratična in da bi bila v sklopu Evropske unije. Ko pa se nam je ta velika želja končno izpolnila, sem opazil, da drži tisti rek: volk dlake ne menja. Politika ostane politika. Oblast je oblast, pa naj bo takšna ali takšna. Že res, avtoritarnih strahot ne doživljamo več, danes ljudi ne zapirajo in streljajo kar povprek, je pa v zraku ves čas negotovost. Nisi tako svoboden, da bi svoje politično prepričanje lahko razkazoval brez kakršnihkoli zadržkov. Ne boste mi rekli, da ga lahko. No, lahko mi rečete, a vam ne bom verjel. Vidim, dan za dnem, kako se tem rečem streže. Zdaj se je zamenjala oblast in tile se bojijo za svoje stolčke, potem se bodo pa stvari obrnile in bali se bodo drugi. Dobro, Borut Pahor zdaj obljublja, da jih ne bo menjal. A obljuba je eno, izpolnitev obljube pa drugo.”
Ste spremljali predvolilni boj? Je bila to dobra predstava?Ah, kje pa! Že vnaprej veš, kaj bo kdo rekel.”
Slaba drama?“Seveda. Pa vsi pravijo: volite program, program, program. Kakšen program?! Voliti bi morali ljudi, ki bodo kaj naredili, ne pa tistih, ki znajo lepo govoriti. A tak je tudi volilni sistem, ki na prvo mesto postavlja stranko. V prejšnjem sistemu, ki mu zdaj pravijo totalitarni, sem verjel, da je v zahodni demokraciji drugače, bolje. Danes vidim, da ni. Poglejte samo Ameriko.”
Kako pa ste si predstavljali, da je na zahodu?“Da vsak zagovarja svoje osebno stališče, da lahko mirno vztraja pri njem in da je le stvar dogovora, kako uskladiti poglede. Politika, kakršne sem si želel, bi te prepričala z argumenti, ne pa s številom glasov na referendumih in volitvah. To je težko, priznam. Je pa mogoče, če bi ljudje le znali prisluhniti in ugotoviti, kaj je v argumentu dobro in kaj slabo.”
Ste gledali lansko proslavo ob dnevu reformacije, na kateri ni bilo Trubarja, je bil pa Hren?“Vem za to proslavo. Mislim, da je nisem gledal, vsaj ne cele. Tu je na dan spet prišel naš odnos do zgodovine. Eni jo vidijo tako, drugi drugače. A na vsaki strani najdemo tako dobro kot slabo. Pri Hrenu najdemo tudi veliko slabega in ga zato ne moremo častiti kot svetnika, medtem ko pri Trubarju ne najdemo takih umazanij. Nikomur ni škodoval, nikogar ni spravil ob življenje, medtem ko jih je Hren še pa še. Trubar je živel moralno in pošteno, ni imel priležnic, kot jih je imel Hren, če smemo verjeti, kar piše po zgodovinskih knjigah.”
Pa sva spet pri začetku – bi bilo torej zanimiveje igrati Hrena, ki je bolj kontroverzna osebnost kot Trubar?“Skorajda, ja! Ga pa ne bi igral s takšnim spoštovanjem in ljubeznijo, kot sem igral Trubarja. Ljubil bi le vlogo, ne človeka. Pri Trubarju pa sem ljubil zlasti človeka.”