Pol stoletja po ustanovitvi - prvenec! (FOTO, VIDEO)
Včasih je potreben kak dan, nekaj prespanih noči, da se dogodek usede v spomin in z rahlim odmikom dojamemo veličino doživetega. Koncert zasedbe Salamander minuli konec tedna v Tartinijevem gledališču gotovo sodi med tiste, ki v človeku odzvanjajo in ga bogatijo še dolgo.
PIRAN > “Ne boste verjeli, ampak prav danes je izšel naš prvenec - po 50 letih!” je na koncu piranskega koncerta povedal Milan Dekleva, pesnik, literat ter nič manj glasbenik in skladatelj, ki je s svojo igrivostjo tudi za klaviaturami povezoval šesterico članov, kolikor jih danes šteje Salamander, ansambel, ustanovljen leta 1973, v katerem so se člani izmenjevali, v določenem obdobju jih je bilo kar 12. Kakor v spremnem zapisu k bogati knjižici - pravzaprav dvojezični pesniški zbirki, za katero je Deklevove pesmi v angleščino prelil Boris A. Novak - piše glasbena urednica Teja Klobučar, ima zasedba v slovenski glasbeni javnosti kulten status, med tistimi, ki si z domačo glasbeno zgodovino niso tako na ti, pa ime vzbuja občutek fenomena, ki ga je od nekod že treba poznati. Druščina, ki jo določa iskriva in izvirna besedno-glasbena umetnost, je najbolj odzvanjala med letoma 1973 in 1977, a, kakor piše Klobučar, se je sčasoma umaknila v spomine. Do leta 2019, ko se je na novo oblikovalo jedro - vzgib je bil koncert ob 70. obletnici rojstva ustanovnega člana Tomaža Pengova (1949-2014) na Ljubljanskem gradu. Jedro, ki je dobesedno preživelo tudi temačno obdobje koronske pandemije, je v petek v Piranu predstavilo omenjeni prvenec, zbirko 13 raznolikih skladb, uglasbenih pesmi.
Poezija, glasba, čarovnija
Besede in melodije podpisuje Dekleva, soavtor skladb in avtor aranžmajev pa je mojstrski kitarist Jerko Novak, da, prav tisti, ki je v kolektivnem spominu med drugim zapisan kot avtor nepozabnih skladb Mačka Murija, letos prav tako petdesetletne ikone mnogih otroštev. Z nepogrešljivo interpretacijo pevke Bogdane Herman ter bogastvom zvočnosti izvrstnega multiinstrumentalista Lada Jakše, čutno violinsko spremljavo (prvenstveno znanstvenika) Boža Ogorevca in izvirnimi vstopi v petek javno proglašenega novega člana, flavtista Aleša Kacjana, nekdanjega filharmonika in člana Slowinda, ki poprime tudi za marakas - v živo in na plošči - je šesterica pričarala vrhunski prikaz razsežnosti pojma uglasbena poezija.
Začarala je z odprtostjo, predanostjo in igrivostjo, nekakšno vedro muzikaličnostjo, ki vsrkava in seje klice raznoterih glasbenih govoric - od z laičnim jezikom poimenovanih “latino” poti (Jajce, Bosa in nova hodim v Rezijo, Na vratih Barcelone, na pragu Sarajeva), pengovovskih popevkarskih potovanj (Topol in reka), šansonskih vzdušij, ki v resnici prevladujejo (Beseda v Srcu gore), jazzovskih vragolij (Kosec na spletu), dialogov med glasbeniki z virtuoznimi solističnimi prebliski, drznih eksperimentov (Hipnosi/ Hipno si/ Hip nosi), bluesa (Bluz slabe karme) do šansonskih dramatičnih, domala makarovičevsko temačnih premorov (Triolet (Duša in kost), Pride dan, raste lan, Istorečje) Bogdane Herman, ki jo med drugim na Primorskem poznamo po izvrstnem sodelovanju z Bakalino Veliko.
Ma, čista frustracija je neubesedljivost uglasbene poezije, pesmi, ki jih podpira glasba, in glasba, ki podpira besede, v katerih je zgoščeno življenje - rojstvo, žuborenje in neizogibno (Včasih. Vedno). Nujno je prisluhniti albumu, ki je izšel pri založbi Dallas, v petek pa je še dišal po tisku. Globok poklon mladenki in mladeničem, toliko radosti ob poslušanju v živo in z nosilca zvoka je blagoslov.
