Pogovor z režiserko Emilijo Gašić o filmu 78 dni: “Bilo je hkrati strašljivo in vznemirljivo”
Mlada Srbska režiserka Emilija Gašić, ki bo tudi gostja festivala Kino Otok, bo v Izoli predstavila celovečerni prvenec.
“Vse se je začelo z videokasetami moje družine, precej jih je bilo. Med študijem na Akademiji umetnosti v Beogradu sem jih digitizirala in zapomnila sem si jih kot nekaj izjemno filmičnega. Med pandemijo sem se h kasetam vrnila in opazila reči, ki jih nikoli prej nisem. Ideja, da najdemo stare družinske posnetke, ki jih prej nismo videli in ki so polni pozabljenih spominov, se mi je zdela vznemirljiva za film.
Nekaj materiala na kasetah je bilo posnetega med Natovim bombardiranjem Jugoslavije in ugotovila sem, da se mora film dogajati v tistem času in da mora biti posnet v slogu 'found footage' filmov, narejenih iz že obstoječega, prej posnetega materiala. Tako se je vse sestavilo.”
Kako ste začeli delati na filmu?“Najprej sem na internetu naredila anonimno anketo, da bi videla, kako se ljudje spominjajo tistega časa - predvsem moja generacija, takrat sem bila namreč stara sedem let. Imam dve starejši sestri in sestrska dinamika mi je zelo blizu, zato sem v anketo vključila ljudi njunih starosti, pa tudi mlajše in starejše. Prejela sem okoli 200 odgovorov.
Zlasti zanimivo je, da je za ljudi, ki so bili v tistem času otroci in najstniki, to obdobje povezano s številnimi pozitivnimi spomini. Niso hodili v šolo, veliko časa so preživljali s prijatelji in doživljali prve ljubezni in poljube. A bili so tudi prestrašeni: očete so vpoklicali v vojsko, sirene so naznanjale letalske napade, pa zaklonišča in vojaška letala … Bilo je hkrati strašljivo in vznemirljivo. A v anketi je izstopal občutek skupnosti, bližina, ki so jo ljudje občutili drug z drugim, saj so skupaj preživljali veliko časa. Nekdo je napisal, da je bilo takrat prvič in zadnjič, da je vstopil v vsako hišo v svoji soseski. To je izkušnja, ki sem jo dobro razumela.”
Kako ste med pisanjem scenarija razvijali odnose med tremi sestrami? Ste pisali instinktivno in posegli po lastnih spominih?“Prepričana sem, da se pri pisanju vedno podzavestno priklopimo na spomine. Nekaj reči sem vzela iz svojih spominov in ko so sodelavci brali različne osnutke scenarija, so mi povedali, če kaj ni razumljivo, pa sem se tja vrnila in popravila. Res delam instinktivno, moj proces je tak, da veliko razmišljam, potem pa se usedem in napišem v enem zamahu. Potem pišem ponovno, scenarij predelujem.
A šele na vajah smo dokončno oblikovali njihove odnose, čeprav neposredno temeljijo na tistem, kar je zapisano v scenariju. Ko sem začela delati z igralkami, so prinesle svoje značilnosti in izkušnje in res so postale kakor sestre.”
Kako ste vadile? Zelo živahen, fizičen film je, poln čustev.“Z otroki sem že delala in vedela sem, da potrebujem nekoga, ki jih bo vodil … to je bila igralka Kristina Vuletić, ki je pomagala tudi pri izbiri igralk. Dogovorili sva se, da dela z najmlajšima igralkama, z Viktorijo, ki igra najmlajšo sestro, in Mašo, ki igra sosedo. A mislim, da je bilo najbolj pomembno to, da smo se zbližale, skupaj preživele veliko časa in delale različne vaje, pogosto v hiši, kjer smo potem snemali.
Že na začetku sem se odločila, da najmlajši dekleti ne smeta prebrati scenarija. Nisem hotela, da bi zapisane besede vsrkali prezgodaj, saj imajo otroci težnjo, da se dialog naučijo na pamet in je interpretacija potem preveč dobesedna … in tako gledalcev ne bi prepričali. Hotela sem živost in spontanost.
S tremi igralkami smo ves mesec delale različne vaje, podobne situacijam v scenariju. Nekateri izmed prizorov so precej občutljivi in nisem jih hotela vaditi preveč ali sploh ne, da ne bi postali mehanični. Vedela sem, na primer, da je otvoritveni prizor zelo težak, kakor tudi prizor striženja las, zato smo v planu snemanja samo za ta dva prizora rezervirali ves dan. Viktorija ima odličen občutek in pogosto je do svojih replik prišla preko dogajanja, v katerega sem jo postavila, ne da bi jih prebrala v scenariju. Snemanja si ne bi drznila začeti brez tega procesa priprav. En dan so se srečale tudi s profesionalnimi igralci, Jeleno Djokić, Pavlom Čemerikićem in Goranom Bogdanom, da na snemanju ne bi prišlo do kakšnih presenečenj.”
V resničnem življenju se pri osebi, ki vidi, da jo snemajo, avtomatično zgodi določeno performativno stanje. A drugače je pri današnji mladini, ki odrašča s kamerami na telefonih.“To je ključnega pomena v filmu in o tem sem veliko razmišljala. Danes je povsem normalno, celo naravno, da te nekdo začne snemati. A takrat je bilo to, da nekdo izvleče kamero, poseben dogodek, nekaj, česar nismo počeli vsak dan. Snemali smo se na rojstnih dnevih ali božičnih zabavah in vsakdo je mislil, da mora za kamero narediti nekaj posebnega, da bo opažen. Če pa smo začeli snemati ob drugih priložnostih, je vedno nekdo nemudoma skočil pred kamero. Za fascinanten fenomen gre - kako se je to spremenilo s tehnologijo. Zdi se, da se je spremenil naš način razmišljanja.”
Kaj pričakujete, da bodo domači in tuji gledalci odnesli od filma?“Mislim, da bo največja razlika v tem, da bodo mednarodni gledalci film doživljali kot pravi 'found footage' film, kar se je že zgodilo na testni projekciji v New Yorku. Ne poznajo naših igralcev, zato so bolj odprti, da se predajo konceptu. Domačemu občinstvu je tematika veliko bolj blizu, iz tistega obdobja imajo spomine in zgodbe, ne glede na to, kateri generaciji pripadajo … in upam, da jim bo film pomagal odkleniti te vtise.”
