Festival ustvarjalnih zgodb FUZGO: “Pocukrane zgodbe frustrirajo ljudi”

KOPER > V Kopru je že minuli teden zaživel Festival ustvarjalnih zgodb FUZGO, nad katerim bdi dramaturginja, gledališka pedagoginja in čutna pripovedovalka mnogoterih zgodb Samanta Kobal. Deževni ponedeljkov dopoldan je bil kot nalašč za obisk koprske čitalnice, kjer je Kobal v družbi mladinske pisateljice, igralke in pedagoginje Nataše Konc Lorenzutti, fotografa Tadeja Vaukmana, vodje Pravljičnega studia Špele Frilc, ilustratorke Ane Zavadlav in Alenke Penjak iz Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper govorila o čarobnosti pripovedovanja.

Izkušena pripovedovalka Špela Frilc je že uvodoma poudarila, da otroci nujno potrebujejo pristne zgodbe. “Pri nekaterih vidiš, da doma ne poslušajo pravljic. Najprej so nekoliko zadržani, potem se počasi približajo,” je povedala. Opozorila je, da mora zgodba mora imeti rob, in nek občutek resničnosti. “Preveč estetiziramo. Če zgodba ni pogumna, ne more pustiti pečata,” je prepričana. Otroke, ki doma berejo, prepozna po besednem zakladu in samozavesti. “Včasih preveliki samozavesti, ker skačejo pripovedovalki v besedo.”

“Ilustracija ni le okras, temveč vzporedni svet zgodbi”

Fotograf Tadej Vaukman zgodbe pripoveduje z objektivom. “Odraščal sem v ne ravno idealnem družinskem okolju. Fotografirati sem začel, da bi nekaterim stvarem dal vrednost,” je dejal. Njegovi zgodnji posnetki so bili “obsesivni”, bolj pripoved kot estetika. Danes mu služijo za samorefleksijo: “Vidi se, kdo je iskren. Zato ostajam pri temah, ki so mi blizu.”

Oglasila se je tudi večkrat nagrajena ilustratorka Ana Zavadlav iz Solkana, ki pravi, da ilustracija ni le okras, temveč vzporedni svet zgodbi. “Pri kompleksnejših knjigah ustvariš prostor, kamor se besede lahko naselijo.” Vedno manj se opira na besedilo in vse bolj na atmosfero. “Rada odpiram abstrakcije, da otrok v njih najde sebe.” Zgodbo mora najprej ponotranjiti, pri nekaterih se film odvrti takoj, pri drugih ne. Skice pokaže le izbranim, “da se energija ne razprši”, je še priznala.

Izjemno zgovorna Nataša Konc Lorenzutti verjame v neolepšane zgodbe. “Pocukrane pripovedi ljudi frustrirajo. Nihče ne hodi po gladki površini in ravno to moramo otrokom povedati,” pravi. O težkih temah piše tako, da v njih vedno išče svetlobo. “Pred oddajo romana imam vedno občutek, da bi vse zbrisala,” priznava. A ravno ta boj jo drži na poti.

Špela Frilc je govorila tudi o Pravljičnem studiu, ki ga vodi na Vodnikovi domačiji. “Dolga leta sem pripovedovala otrokom; želela sem si obrniti vlogo. Naj pripovedujejo oni, jaz pa poslušam.” Otroci po njenem nujno potrebujejo poslušalca, da lahko razvijejo pripovedovalsko mišico.

Klasike moramo ohraniti

Samanta Kobal, kuratorka FUZGO, vidi bistvo v ustvarjanju varnega prostora. “Pomembno je, kdaj si slišan. Ko zgodbo začneš z napako, kratkim stikom, nastane sekunda tišine, v kateri se rodi domišljija.” V zgodbah je dovoljeno vse, “če je spoštljivo in nikogar ne potiskaš v nekaj, česar ne želi”, je sklenila Kobal.

Ob koncu je beseda stekla še o obveznih šolskih branjih. Imajo sploh smisel, da med obvezna domača branja umeščamo klasike? Nataša Konc Lorenzutti meni, da vsekakor. “Če hočem razumeti sodobnost, moram poznati svoje korenine. Tako kot moram poznati starše, da poznam sebe. Ali pa svoje starejše sodobnike. Niko Grafenauer je še živ, Pedenjped pa je že klasik. Komaj čakam, da bomo med klasike umeščali tudi Anjo Štefan,” je pogovor sklenila Konc Lorenzutti. •