Plesni triptih Poetično telo

Poetično telo nadaljuje raziskovanje teme lanske uprizoritve Prometeja, mita o stvarniku človeka iz gline, ki mu je prinesel ogenj - simbol zavesti, ustvarjalnosti in notranje luči. Tokrat pozornost ni na uporu bogovom, temveč na posledicah tega daru: umetnosti, kulturi in človekovem notranjem razvoju. Prometejev ogenj človeka spremeni v poetično telo - bitje, ki misli, čuti in ustvarja. Plesno telo postane nosilec arhaičnega spomina in sodobnega iskanja smisla ter lepote bivanja. Uprizoritev je dialog med tremi koreografskimi poetikami - MN Dance Company in dvema gostujočima koreografoma. Skupaj ustvarjajo večplasten svet, ki prepleta mit, telo in gib ter skozi ples kot poezijo telesa raziskuje meje med telesom in duhom, med notranjimi svetovi in kolektivno mitologijo.

Luca Signoretti ter Prah in dež

Italijanski plesalec in koreograf Luca Signoretti, rojen v Pesaru, sodi med izrazite predstavnike nove generacije evropskega sodobnega plesa. Po zgodnjem izobraževanju v Italiji je leta 2006 odšel v Švico, kjer je postal član šole Ballet Junior de Genève, nato pa se je leta 2009 pridružil ansamblu Tanz Luzerner Theater. Po intenzivni plesni karieri se je posvetil koreografiji in leta 2021 na Univerzi za umetnost v Zürichu (ZHdK) zaključil magisterij, ki je oblikoval njegovo avtorsko usmeritev.

Luca Signoretti

Foto: Danilo Moroni

Kot koreograf se je prebil med mednarodno prepoznavna imena že zgodaj: leta 2013 je bil finalist Mednarodnega koreografskega tekmovanja v Hannovru, leta 2016 pa je v Portlandu v ZDA prejel nagrado Pretty Creatives Award, ki mu je omogočila ustvarjanje za North West Dance Project. Sledila so priznanja na Mednarodnem koreografskem tekmovanju v Københavnu (2018) in polfinale na Mednarodnem tekmovanju v koreografiji duetov v Rotterdamu (RIDCC, 2019), leta 2020 pa je njegov kratki film Sarabande v Hollywoodu prejel nominacijo za študentskega oskarja. Med ključnimi deli izstopajo Out of Me (2013), Kind Of Vision (2016), H O M E (2018), nagrajena Silhouettes (2018), Dēmos (2019), The Red House (2021), Stabat Mater (2022) in Fragments of Togetherness (2023). Od leta 2020 je član skupine Cie la Ronde, ki ima korenine v Švici in sta jo leta 2020 ustanovila koreografa Cathy Marston in Ihsan Rustem. Luca je delal za gledališče Regensburg, Narodno gledališče Mannheim, gledališče Luzern, MN Dance Company, KKL Kultur Konzert Luzern in plesno skupino Verve. Zdaj je umetniški vodja nove platforme Koreografi v rezidenci.

Leta 2021 je ustanovil Signoretti Dance Company, ki je leta 2022 v okviru Tanzfaktorja gostoval po Švici in s katero razvija projekte, prepoznavne po intenzivnem fizičnem jeziku, subtilni atmosferi in natančni dramaturgiji. Aktivno deluje tudi kot pedagog, vodi delavnice improvizacije, sodobnega plesnega jezika in kompozicije ter sodeluje z različnimi institucijami, med drugim z Tanzwerk101 in Univerzo za umetnost v Zürichu. Zaradi svoje izrazne jasnosti in raziskovalne širine velja za enega najopaznejših koreografov svoje generacije.

Luca Signoretti za prvi del tokratne uprizoritve pravi: “Navdihnila me je ideja o poetičnem telesu, telesu, ki posluša, se odziva in si zapomni. Zame poezija živi v naravi. In misel na naravo me takoj spomni, kako hitro ta izginja pred človeško pohlepnostjo. Iz tega razmisleka je nastala raziskava giba in naslov Prah in dež. Dež predstavlja naravo, ki je krhka, esencialna in nenehno ogrožena. Prah pa beton, neskončno človeško gradnjo, ki izbriše vsako sled zelenega. Kamorkoli stopi človek, sledi uničenje. To delo raziskuje občutljivo ravnovesje med naravo in človeškim egom: nenehno napetost med ustvarjanjem in uničenjem, med tem, kar daje življenje, in tem, kar se zakoplje pod plastmi cementa. Ključne besede, ki so me navdihnile, so: ego - spoštovanje - tihi krik - bes - pokopati - uničenje.”

Maša Kagao Knez in Ali se lahko samo malo ustavimo, prosim?

Maša Kagao Knez je diplomirana plesalka, koreografinja, magistra umetnosti giba, plesna pedagoginja in gledališka ustvarjalka. Z uprizoritvenimi umetnostmi se je srečala že v otroštvu skozi delo svoje mame, plesalke in koreografinje Jasne Knez. Leta 2006 je zaključila profesionalno izobraževanje na šoli Georgesa Momboyeja za tradicionalne in sodobne afriške plese v Parizu, leta 2013 diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani, leta 2021 pa končala magistrski študij Umetnost giba na AGRFT.

Maša Kagao Knez

Foto: Nino Bektashashvili/arhiv Zavod Apis

Svojo samostojno koreografsko pot je začela leta 2003 in od takrat soustvarila več kot 15 avtorskih uprizoritev. Med njimi izstopajo solo uprizoritev Rojena zunaj svoje vasi (2010); Dia Diasso Diasspora (2013) in Momentum, avenija ujetih trenutkov (2015), obe v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana; LakeLess (2017), plesno-glasbeni duet z beatbox mojstrom Muratom; solo uprizoritev Yaamaam, ker je bilo, kar je bilo (2019); spektakelska predstava Afrofonija (2020); režijski prvenec Črna koža, bele maske (2021), uvrščen v tekmovalni program Borštnikovega srečanja; ter najnovejši deli S samimi samotami obdana samota (2024, Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej) in Temporalnost drugih v soavtorstvu z Dalando Diallo in Aleksandro Gačić (2024).

Kot plesalka, igralka in koreografinja redno sodeluje tako z institucionalnimi gledališči kot z neodvisno sceno (SNG Drama Ljubljana, MGL, Mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, SLG Celje, SSG Trst, PGK Kranj, Anton Podbevšek Teater, Plesni Teater Ljubljana, Gledališče Glej). Od leta 2014 je stalna sodelavka režiserke Ivane Djilas, s katero je kot koreografinja in asistentka režije soustvarila že 14 uprizoritev.

Je direktorica zavoda Diaspora, kjer deluje umetniški kolektiv, ki združuje raznovrstne ustvarjalce s področja uprizoritvenih umetnosti in glasbe. Ti že več kot deset let sodelujejo pri ustvarjanju uprizoritev, ki združujejo ples in glasbo ter različne gledališke jezike. Od leta 2017 je predavateljica na Akademiji za ples Alma Mater Europaea.

Za svoje delo je prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko (2013) ter nagrado na XX. Festivalu koreografskih miniatur v Beogradu (2016) za duet, ki sta ga ustvarila z glasbenikom Muratom. Maša Kagao Knez ostaja ena prepoznavnih ustvarjalk sodobne plesne scene, ki s svojim interdisciplinarnim delom soustvarja most med afriškimi koreninami in sodobno evropsko estetiko.

Ali se lahko samo malo ustavimo, prosim? je drugi del plesnega triptiha, o katerem Maša pravi: “Zelo sem hvaležna, da sta me Nastja in Michal povabila k soustvarjanju Poetičnega telesa, saj s svojo plesno kompanijo poosebljajo tisto, v kar tudi sama verjamem: predanost delu, nenehno raziskovanje ter krepitev močne ekipe, ki ustvarja na vrhunski ravni - vztrajno, medsebojno navdihujoče in z občutkom za skupni dih. Največji navdih vedno znova najdem v plesalcih; z njimi si želim oblikovati svet, v katerem vsak najde svoj izraz, hkrati pa pozorno posluša druge, da se med nami tkejo nevidne niti, sozvočje glasov in skupen ritem. V svojih uprizoritvah se vračam k vprašanjem sobivanja in z optimizmom sanjam o družbi, ki zna graditi močno, povezano skupnost - takšno, ki se razume, spoštuje in podpira, ki išče ravnovesje, harmonijo odprtega duha in prožnega uma. Takšno, v kateri je telo lahko poetično, ki prisluhne sebi in drugemu ter v povezovanju najde poezijo. In morda je prvi korak k temu preprosto ta, da se znamo za trenutek ustaviti.”

Nastja Bremec Rynia

Jernej Humar

Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia in Samo ne zbujati kake pozornosti!

Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, ustanovitelja MN Dance Company, sodita med najprodornejše ustvarjalce sodobnega plesa v Sloveniji. Povezala sta se po študiju na prestižni akademiji CODARTS v Rotterdamu, kjer je Nastja nadgradila svojo klasično in sodobnoplesno tehniko, Michal pa prešel iz vrhunskega hip-hopa v profesionalni sodobni ples. Leta 2008 sta v Novi Gorici ustanovila MN Dance Company, ki je z značilnim slogom “contemporary fusion” hitro pridobila mednarodno prepoznavnost. Njuna estetika združuje baletno natančnost, sodobnoplesno fizičnost in izraznost urbanih tehnik, kar jima omogoča ustvarjati dinamične, emocionalno nabite odrske svetove.

Mychal Rynia

Jernej Humar

Kot koreografa razvijata projekte, ki raziskujejo odnose, psihološke procese in fizično mejo telesa, pri čemer pogosto prepletata ples z vizualnimi elementi ter glasbo v živo, in kažejo njuno širino - od intimnih duetov do energičnih ansambelskih struktur. Poleg ustvarjanja vodita tudi plesno šolo ter poučujeta na številnih seminarjih doma in v tujini. MN Dance Company pa poleg odrskih del ustvarja tudi plesne filme in interdisciplinarne projekte, s katerimi utrjuje svoj položaj v mednarodnem prostoru..

V zadnjih letih sta Nastja in Michal z MN Dance Company močno usmerila pozornost v projekt Borderless Body (Brezmejno telo), vodilni umetniški projekt v okviru GO! 2025 - Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica. V sklopu te štiriletne ustvarjalne poti so gradili mednarodni, stalni plesni ansambel, ki ga je na avdiciji izmed več kot 800 prijavljenih oblikovalo do 17 plesalcev. V tem obdobju so nastale številne koreografije, plesni filmi in performansi - med njimi izstopajo uprizoritve Perpetum Mobile (2022), Do Lune in nazaj (To the Moon and Back, 2023), Distanca (2023), Border-Line (Mejna črta) (2024), F-Lights (2024), Prometej (2024), Horizon (2022), Echoes of Stone (2024), Layers (2024), A-Line (2025), Drop (2025), ki raziskujejo teme razdalje, identitete in človeške povezanosti v sodobnem svetu. Krona tega ustvarjanja je bil julija 2025 v zunanjem ambientu na Pomniku miru in razglednem stolpu Cerje uprizorjen veliki spektakel Borderless Body (Brezmejno telo). Plesno-glasbena multimedijska produkcija, ki združuje ples, tehnologijo, video, glasbo in prostorsko izkušnjo, ter zastavlja globoka vprašanja o mejah telesa in človekovega obstoja v dobi umetne inteligence. S projektom so MN Dance Company in GO! 2025 ne le zaznamovali kulturni utrip regije, ampak tudi utrdili položaj Nove Gorice kot pomembnega centra sodobnega plesa in medkulturne umetnosti.

V tretjem delu uprizoritve Samo ne zbujati kake pozornosti! koreografa izhajata iz citata Franza Kafke iz romana Proces ter vzporejata njegov lik Josefa K. z mitom o Prometeju. Dramaturginja uprizoritve Ana Kržišnik Blažica pravi, da “imata namreč oba skupno močno krivdo, zaradi česar trpi človeški rod. Prometej je kriv in kaznovan, ker je ljudem prinesel ogenj - simbol zavesti, ustvarjalnosti in notranje luči -, četudi jim je zgolj vrnil tisto, kar je človeku že pripadalo, pa so si to lastili bogovi. Njegova krivda je hkrati resnična in absurdna, podobno kot krivda Josefa K., ki se znajde v mreži avtoritet, ki ga preganjajo in obsodijo, ne da bi bile njegove domnevne napake sploh pojasnjene. V uprizoritvi se tako na idejni ravni srečata dva lika, ki ju določa usodnost krivde; Prometejeva krivda, oziroma krivda človeškega rodu, ki je sprejel ogenj, božansko dobrino, in bil zaradi tega obsojen na večno trpljenje, pobeglo iz Pandorine skrinjice, zaznamuje slernika, vsakega od nas, in tudi Josefa K. Življenje slehernika tako poteka v senci krivde in neprestanega boja za ogenj in za svobodo, kar je večna Prometejeva dediščina.” •