Pisma s fronte

KROMBERK > Goriški muzej je na gradu Kromberk pripravil razstavo, na kateri lahko prebiramo pisma, dopisnice, ki jih je v glavnem Veno Pilon pisal Stanu Kosovelu, s katerim je prijateljeval od dijaških let. Skupaj sta tudi bivala v Gorici, dokler ju niso ob začetku prve svetovne vojne vpoklicali v vojsko. Veno je bil najprej na bojišču na Krnu, od koder so ga na pomlad leta 1916 premestili na tirolsko bojišče, od tu pa na avstrijsko - rusko fronto. Po bojih v Galiciji, piše avtor razstave dr. Borut Koloini, so ga zajeli Tatari, ga odpeljali v zaledje in ga kot ujetnika nastanili v Lipetsku, kjer je doživel oktobrsko revolucijo in osvoboditev.

Srečkov brat Stano Kosovel, pesnik in kasneje novinar, pa se je po osnovnem urjenju najprej boril na srbski fronti, kjer je bil ranjen, kasneje je kot vojak pomagal pri vzpostavitvi srbskih šol. Pisma in dopisnice sta si pisala pogosto, ostala pa so le Venova, saj jih je Stano po vojni prinesel domov v Tomaj in so se ohranila na Kosovelovi domačiji. Večina njih je datiranih v leto 1916, tudi to, napisano na Laškem bojišču 16. 6. 1916. “Prijatelj! Se še držim pokonci, če ne zaradi drugega, vsaj da ti izpolnim željo, in željo domačih. Prišli smo z dežja pod kap: cel dan ne pusti artilerija spati. Kar sem pa videl včeraj in danes, to presega vse meje. Ko je naša artil. pripravljala napad pehote, je bližnji hrib skoraj gorel od samih šrapnelov in granat, luknje sploh ni nobene spoznati, ker jih je ves hrib poln. Kaj takega ni videl še noben, pravijo tisti na Dobrdobu. In vendar je človek vzdržal...”

Pisem je nekaj čez dvajset. “Pisma, ki jih razstavljamo, so neizpodbitna zgodovinska dejstva. Ne trdimo, da je v njih zapisana vsa resnica o prvi svetovni vojni. In tudi ni! Zagotovo pa je to, kar je zapisano, resnica vojaka, ki jih je pisal,” pravi Koloini.

Ker na razstavi umanjkajo Stanova pisma, so Pilonovo pisanje soočili s Stanovo vojno poezijo, dodali pa so tudi Pilonove risbe in slike, ki so nastale pred in med vojno ter v ujetništvu.

KLAVDIJA FIGELJ