Pisateljica, zaradi katere je Slovenija širša dežela

KOPER > V ciklu večerov Pogovori o branju, ki jih pripravlja koprski Kulturni klub, je Suzano Tratnik predstavila Jasna Čebron, in med drugim poudarila, da se pisateljica, rojena leta 1963 v Murski Soboti, v svojih delih velikokrat vrača v domače okolje: “Majhno mesto, mali kraj, njen prostor, kakor Ciril Kosmač, ki je skozi svoj prostor pripovedoval o celotnem svetu.”

“Res se zdi preteklost bazen, iz katerega lahko nenehno zajemam in se nikoli ne izprazni. Kar sem doživela, so nekakšne oprijemljive točke, saj me nikoli ni zanimalo čisto izmišljevanje. Tudi če nečesa nisem doživela, kakor denimo v romanu Ime mi je Damjan, moram imeti občutek, da sem bila del zgodbe,” je dajala Suzana Tratnik, avtorica treh romanov in več zbirk kratkih zgodb, od katerih je zadnja, Noben glas, izšla lani pri Beletrini.

Suzana Tratnik

pisateljica

“Dijakinje in dijaki so knjigo Ime mi je Damjan sprejeli odlično, manj odlično so jo sprejeli knjižničarji in učitelji. Mladih nič ne zmede, tema transpolnosti jih zanima.”

Pravi, da je privilegirana, saj je imela lepo otroštvo, ki je najboljša popotnica za življenje. Zalomilo se je pri desetih letih, ko so se starši ločili in je morala zapustiti domače okolje. Z mamo se je preselila, stari starši so zboleli in umrli.

Tudi v svoji literaturi večkrat tematizira odraščanje, soočanje z odraslimi, s potjo v odraslost ... in tudi s končnostjo vsega. Literarna kritičarka Dijana Pungeršič v zbirki Noben glas odkriva, da “ni le otroška domišljija polna igre in preobratov, temveč da je tudi svet odraslih farsa”. Odraščajoče dekle, ki se pojavlja v zgodbah, z drugačnim razumevanjem prevprašuje normo odraslih. “Včasih otroci v igri igrajo odrasle. A tudi odrasli igrajo odrasle, vendar z veliko kilometrine,” pravi pisateljica. Pri ustvarjanju, zatrjuje, je njeno edino vodilo, da se tudi sama zabava, ko piše. Če jo zapisano dolgočasi, bo začela znova.

“Hecno je, da imam pri pisanju veliko več svobode in sem veliko bolj zadovoljna kakor v vsakdanjem življenju,” pravi Suzana Tratnik, ki je bila leta 2016 tudi avtorica v središču mednarodnega festivala Vilenica. Tudi zahtevne teme obdela z nemalo humorja: “Večino težkih tematik sem sama doživela, predelala, osvojila in šele nato uporabila v literaturi.” Danes ugotavlja, da se je največ o pisanju naučila od urednic in urednikov; med prvimi, ki so njena dela brali, je bil Brane Mozetič, ki je vselej neposredno komentiral njeno delo in ji tudi objavil prvo zbirko kratkih zgodb Pod ničlo leta 1997 v zbirki Lambda pri ŠKUC-u.

“Suzana Tratnik je ena tistih prvobork, lezbičnih aktivistk in literatk, zaradi katerih je Slovenija širša dežela,” je prepričana Dijana Pungeršič, ki je diplomirala iz slovenskih lezbičnih pisateljic.