Pesnik, borec in “mejni človek”
Ne le velik pesnik in velik prevajalec, Ciril Zlobec je bil predvsem “mejni človek”. Zavestno je zagovarjal skupne vrednote Evrope in skušal zgladiti robove, včasih tudi s pomočjo ironije, je bilo slišati v dvorani Bazlen tržaške palače Gopčević, kjer se je nedavno odvijal posvet v spomin na slovenskega literata. Tega je tržaška sekcija združenja pisateljev Pen priredila ravno ob stoti obletnici njegovega rojstva.
TRST, NOVA GORICA > Dvojezično slovensko-italijansko srečanje z naslovom Ciril Zlobec - Pesnik onkraj mejá so oblikovali prispevki štirih predavateljev z obeh strani meje. To so docent in slovenist Miran Košuta, podpredsednik mednarodnega Pena Boris A. Novak, tržaški pesnik Roberto Dedenaro in italijanistka Martina Ožbot. Vsi so imeli čast osebno spoznati Cirila Zlobca (1925-2018) in so skupaj stkali pripoved o njegovem življenju in delu. Simpozij pa so v popoldanskih urah ponovili tudi v Bevkovi knjižnici v Novi Gorici, kjer bo prav kmalu zaživela čezmejna Evropska prestolnica kulture, je spomnil generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc, ki je v dvorani Bazlen pozdravil govorce in občinstvo. Simpozij v Trstu je uvedel predsednik tržaškega odseka kluba Pen Antonio Della Rocca.
Razvijal je čezmejni dialog
Če se je Košuta v svojem prispevku Poezija Jaza. Logos in bios Cirila Zlobca osredotočil na izvor Zlobčeve poezije in na pomenljive mejnike pesnikovega življenja, se je Novak raje spustil v analizo Zlobčevih verzov, svoj prispevek pa je naslovil Cirilu Zlobcu v spomin: elegija, hvalnica in zahvala. Ožbot je pripovedovala o njegovi vlogi posrednika in povezovalca med slovensko in italijansko kulturo oziroma o odnosih, ki jih je vzdrževal z italijanskimi kolegi in prijatelji (Ciril Zlobec in njegovi italijanski dopisovalci), Dedenaro pa o Zlobčevi poeziji v italijanskem založniškem svetu (Brati Cirila Zlobca v italijanščini).
Miran Košuta
docent in slovenist
“Bil je eden največjih borcev za dialog med italijanskim in slovenskim svetom. Lahko se ponašamo z dobrimi političnimi odnosi in sodelovanjem med državama tudi zaradi diplomacije, ki so jo izvajale osebe, kot je bil Ciril Zlobec.”
“Bil je eden največjih borcev za dialog med italijanskim in slovenskim svetom. Lahko se ponašamo z dobrimi političnimi odnosi in sodelovanjem med državama tudi zaradi diplomacije, ki so jo izvajale osebe, kot je bil Ciril Zlobec,” je dejal Košuta in spomnil na Zlobčevo življenjsko pot, katere v pesnikovih verzih najdemo tudi več sledi.
“Samohodec in glas Krasa”
Ciril Zlobec se je rodil v kraški vasi Ponikve leta 1925. Njegovo otroštvo in mladost je zaznamovalo obdobje fašističnega režima, žaljivke in prepovedi pa so v njem obrodile občutek upora. Kmalu je postal nadzorovani “nacionalist” in so ga leta 1943 italijanske oblasti internirale v Abruce. Po padcu Mussolinijeve vlade se je vrnil domov in se kot mlad partizan podal v gozdove. V povojnem obdobju se je vse bolj vključeval v slovensko politično in kulturno življenje. Leta 1990 je postal poslanec državnega zbora in član predsedstva novorojene slovenske države. Prve pesmi pa je objavljal že med vojno. Leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo pesniško zbirko Pesmi štirih, sledile pa so ji številne druge (Pobeglo otroštvo, Ljubezen, Pesmi jeze in ljubezni, Čudovita pustolovščina, Kras ...). V njih se prepletajo teme otroštva, družine, ljubezni, Krasa, Primorske, besede, poezije, vse do vprašanja smisla človekovega življenja.
“Bil je glas Krasa, rojstni pokrajini je posvetil res velik del svojega opusa. Z drugimi pesniki je uveljavil prosti verz v Sloveniji, a se je znal tudi vrniti h klasičnim oblikam in v teh je dosegal mojstrstvo,” je o njem povedal Boris A. Novak. “Bil je samohodec, solistični glas,” pa je dejal Košuta.
Prevedel je tudi Danteja
Ciril Zlobec je bil tudi ploden prevajalec. Prevajal je srednjeveško, renesančno in moderno italijansko poezijo, in torej Dantejeve, Carduccijeve, Leopardijeve, Ungarettijeve, Montalejeve in druge verze. Prevedel je in pisal tudi romane. Njegova korespondenca z osebnostmi iz italijanskih kulturnih krogov dokumentira njegova prizadevanja za promocijo slovenske književnosti v Italiji in obratno. Če ima danes italijanska književnost v slovenskem prevajalskem kanonu vidno mesto, so Zlobčeve zasluge pri tem ogromne, je zatrdila Martina Ožbot. Njegovo poezijo v italijanskem jeziku pa je danes težje najti in zaznati, je opozoril Roberto Dedenaro: “Zato ne bi bilo napačno razmisliti o novi izdaji, ki bi italijanskemu bralcu na lažji način približala tega velikega avtorja.”
