Pesmi mladosti in svobode
“Ali je sploh mogoče, da ustvari en sam človek toliko v svojem življenju?” Ne, to ni vprašanje o Ivanu Sivcu, ki je letos dopolnil 70 let in nanizal že 153 knjig, marveč Sivčevo vprašanje o Radovanu Gobcu (1909-1995), pred 110 leti rojenem skladatelju, dirigentu, zborovodji, uredniku, organizatorju in pedagogu, ki mu je plodoviti pisatelj letos posvetil knjigo.
PODGRAD, LJUBLJANA > Radovan Gobec je “izhajal iz ljudstva, vse življenje delal za ljudi, vso svojo zapuščino zapustil nam, svojemu ljudstvu, Slovencem in tudi drugim narodom v imenu slovenstva,” Ivan Sivec ugotavlja v svoji 153. knjigi Radovan Gobec: mati Slovenija, tvoji smo sinovi ..., izdani pri mariborski založbi Obzorja. Pri njeni glasbeni založbi Helidon je izšel še CD Partizanskega pevskega zbora pod Gobčevo taktirko - na njem v čast 100. obletnici dirigentovega rojstva in Helidonovi 50-letnici zadoni 22 pesmi, tako slovenskih kakor tujih partizanskih.
Glavno mesto Čičarije
Na hiši v Podgradu, v kateri se je 1. junija 1909 rodil Radovan Gobec, tik ob cesti Reka-Trst, od leta 2009 stoji spominska plošča, ki sta jo ob 100. obletnici njegovega rojstva postavila podgrajska kulturno društvo in krajevna skupnost. Glasbenikov oče Dragotin, rojen v Zibiki na Štajerskem, se je poročil z Nežiko Viternik iz Šmihela pri Pliberku na Koroškem, v Podgrad pa sta prišla kmalu po poroki leta 1903. Dragotin Gobec je v dnevnik zapisal, da to “ni navadna vas, temveč pomemben kraj ob cesti Trst-Reka”, “glavno mesto Čičarije”. V vasi s 100 hišami in gradom, prvič omenjenim v 13. stoletju, so v začetku 20. stoletja delovali cesarsko-kraljevi uradi: sodnija, davkarija, orožniki, financerji, celo zemljemerci. Dragotin Gobec je tam služboval kot tajnik posojilnice in hranilnice, kot narodni buditelj pa je leta 1908 ustanovil pevsko-tamburaško društvo Gorska vila, v katerem je prepevala tudi njegova žena Nežika, upravnica Narodnega doma.
Med Gobčeva najbolj znana dela sodijo Zdaj zaori pesem o svobodi, Lepo je v naši domovini biti mlad, Bohor je vstal, Minljiv si, opereta Planinska roža ...
Radovan se na rodno vas ni utegnil navezati, saj je imel le tri leta, ko se je družina preselila v Celje. Tam se je šolal, se učil klavirja, sodeloval v tamburaškem orkestru, sledil je vpis na učiteljišče v Mariboru, seznanjanje z violino, učil se je dirigiranja, vodil dijaški pevski zbor in tamburaški orkester ... Že kot najstnik je po pravljici Marije Jezernik ustvaril spevoigro za mladinski zbor, solista in klavir Kresniček, zatem operete Beg iz harema, Hmeljska princesa, Planinska roža, ki jo je navdihnila ljubezen do prve žene Sonje in je najuspešnejša Gobčeva opereta; v režiji Matjaža Latina jo bodo januarja prihodnje leto uprizorili v mariborski operi.
Partizan, pedagog ...
Gobec se je pri ustvarjanju najraje opiral na svojo najljubšo, slovensko ljudsko pesem, kot narodno zaveden učitelj - bil je tudi član sokolskega društva - pa se je bil primoran večkrat seliti. Drugo svetovno vojno je z ženo in prvorojencem Mitjo dočakal v Jurkloštru. Ko je moral dokazati, da ni Rus, je začel raziskovati svoj rod in prišel vse do vodje kmečkega upora Matije Gubca.
Kot partizan je ustvaril nekaj naših najboljših borbenih, tudi Himno Kozjanskega odreda, znano kot Bohor je vstal, in Zdaj zaori pesem o svobodi, v kateri je leta 1991 Jugoslavijo sam zamenjal s Slovenijo in pesmi podaljšal življenje. Prav tako glasba kakor besedilo sta njegova tudi pri priljubljeni Lepo je v naši domovini biti mlad in več drugih, medtem ko so njegovo poslednjo Minljiv si navdihnile Plečnikove besede: “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.”
V več kot 60 letih jih je ustvaril več kot tisoč, poleg tega je bil urednik glasbenih revij ter vodja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič (do leta 1956, ko so ga odstavili in iz partije izključili zaradi sodelovanja s skladateljem in duhovnikom Matijo Tomcem), Partizanskega pevskega zbora, Ljubljanskega festivala, Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, ob posebnih priložnostih je dirigiral tudi več tisoč pevcem in glasbenikom. Med dolgim pedagoškim delom v domači Ljubljani je izobrazil več kot 400 zborovodij. Med njegovimi učenci je bilo veliko Primorcev: Ivo Jelerčič, Klavdij Koloini, Marijan Gabrijelčič, Mirko Slosar, Kristina Polh, Vlado Volarič, Leander Pegan, Vojko Peršolja, Janko Ban, Karli Zuljan, Ivan Tavčar, Evgen Prinčič ... Tudi Dimitrij Grlj, eden od pobudnikov postavitve spominske plošče v Podgradu, ki je leta 1972 prevzel mesto zborovodje Moškega pevskega zbora Dragotin Kette v domači Ilirski Bistrici in se dodatno šolal na Pedagoški akademiji. “Včasih smo po predavanjih nekateri študentje z Gobcem zašli v sosednjo kavarno, kjer so stekli prijetni pogovori,” se spominja Grlj. V Sivčevi knjigi beremo, da je Gobec, sicer sila discipliniran, urejen mož, pevske vaje rad začel s šalo - ko je zbrane nasmejal, jih je sprostil in pripravil za prepevanje.
Radovan Gobec ob drugi ženi Jožici (1928-2012) leži na ljubljanskih Žalah.
