Pesmi, ki nas učijo leteti
Mojster Roberto Vecchioni je predsinočnjim na koncertu v goriškem Verdijevem gledališču v dveh urah in pol najprej temeljito predstavil svoj novi album L'infinito, zatem pa nanizal še starejše pesmi, tudi uspešnice. Manjkali kajpada nista ne Luci a San Siro ne Samarcanda.
GORICA > Medtem ko imajo premnogi popevajoči prazne pesmi in z botoksom napolnjena pročelja, Roberto Vecchioni svojih let ne skriva ne v priimku ne na obrazu. Ta se še bolj zguba, ko celo njega gane, vidno pretrese pesem, njegova lastna. Mojster, ki bo 25. junija dopolnil 76 let, je v polno goriško Verdijevo gledališče v sredo pripotoval z novim albumom L'infinito, mogočno umetnino, vredno prvovrstnega kantavtorja, pisatelja, profesorja latinščine in grščine na univerzi v lombardskem mestu Pavia, predvsem pa slavilca življenja.
Roberto Vecchioni
kantavtor, pisatelj in univerzitetni predavatelj
“Tisti, ki nam jih vsiljujejo televizija in drugi množični mediji, so kreteni. Premoremo veliko sposobnih mladih, ki jim moramo dati najboljše, kar premoremo, ne najslabšega.”
Strašna smrt otroka
Z nove zbirke gostobesednih pesmi se je najprej oglasila tista, ki je tudi na plošči uvodna, Una notte, un viaggatore, zasnovana po zgledu slovitega Calvinovega postmodernističnega romana Če neke zimske noči popotnik. Kantavtorja, ki mu glas še ne peša, je obdal izvrsten bend: Lucio Fabbri je igral pianino, klaviature, violino, mandolino in električno kitaro, tu so bili še kitarist Masssimo Germini, basist Antonio Petruzzelli in bobnar Roberto Gualdi. Videoprojekcije v ozadju, v ospredju pa pesmi. In zgodbe.
Nič ni hujše od izgube otroka, je Vecchioni dejal ob pesmi Giulio. V njej spet skuša zaživeti Giulio Regeni, 28-letni Tržačan, podpiplomski študent v Cambridgeu, ki so ga pred tremi leti med raziskovalnim delom v Egiptu neznanci ugrabili, strahovito mučili in umorili. Kakšno pesem o njem bi napisala mati, ki noče verjeti, da se sin ne bo več vrnil? “To je trpljenje, ki sega onkraj vsakega poskusa opisovanja. Niti najboljši med najboljšimi pisatelji ga ne more oživiti, lahko si ga samo predstavlja,” ugotavlja Vecchioni. Ki je zapel tudi Cappuccio Rosso, posvečeno Ayşe Deniz Karacagil, kurdskemu dekletu, ki je umrlo v bitki proti Isisu.
Bodrilno Ti insegnerò a volare (Alex) je posvetil tistim, ki ne morejo več hoditi, se pa še zmeraj lahko naučijo leteti, v prvi vrsti rojakoma: Alex Zanardi, dirkač Formule 1, je leta 2001 v nesreči na dirki v Nemčiji izgubil obe nogi, obetavni 19-letni plavalec Manuel Bortuzzo iz Trevisa pa je nedavno stal pred lokalom v Rimu, kamor sta se pripeljala neznanca na skuterju. Eden od njiju ga je ustrelil in mu usodno poškodoval hrbtenico. Pesem ima očitno res zdravilno moč - pri njej se je avtorju v duetu pridružil 78-letni Francesco Guccini, ki ga je Vecchioni obiskal v Pàvani, v odročni vasici, in mu predvajal svoje nove pesmi. Pri eni je Guccini zastrigel z ušesi, prikimal in - spet pel po sedemletnem premoru!
Na koncertu je zazvenela tudi nova Formidabili quegli anni, ki si je naslov izposodila pri knjigi, v kateri Mario Capanna piše o prelomnem letu 1968 - a Vecchioni z naslovom zavaja, v resnici noče opevati krasnih starih časov. V spremnem zapisu k albumu poudarja, da ga ne zanimata ne preteklik ne prihodnjik - njegov čas je sedanjik.
Med devetimi z nove zbirke ni manjkala niti naslovna L’infinito, poimenovana po pesmi Neskončnost Giacoma Leopardija (1798-1837), čigar dve pismi Vecchioni v pesmi tudi citira. Romantični pesnik velja za hudega pesimista, a kantavtor si rad predstavlja, da ni Leopardi sovražil življenja, ampak je življenje obrnilo hrbet njemu: “Leopardi je dejansko želel živeti. Največje trpljenje prihaja prav iz te želje. In če je Leopardi kljub mnogim telesnim težavam, ki so ga pestile, premogel toliko življenjske volje, res ne razumem, zakaj je ne moremo vsi. Vedno. In predvsem mladi, na katere moramo misliti, zanje poskrbeti. Ne moremo jih kar prepustiti, potrebujejo usmeritev ...”
Pa ne besediči v prazno - dan pred koncertom se je profesor Vecchioni v Gorici srečal s 600 srednješolci, se z njimi pogovarjal o pesmih, življenju in sploh vsem. “Včeraj sem spoznal krasno mladino,” je poročal na koncertu. “Tisti, ki nam jih vsiljujejo televizija in drugi množični mediji, so kreteni. Premoremo veliko sposobnih mladih, ki jim moramo le nastaviti ogledalo in jim dati najboljše, kar premoremo, ne najslabšega. Seveda, vedno bodo tudi taki, ki se izgubljajo, ki jih v življenju zanese na stranpot, a vse več jih je, ki so ozaveščeni, ki se zavedajo lepote življenja, lepote ljubezni, družbe, prijateljstva, idej, misli ... in kulture z velikim K. Ne kulture z majčkenim k, ki jo izrekaš potihem, ker imaš vedno občutek, da si drugim tečen. Ne, nasprotno - kultura je čudovita, osvobodi te, vsak dan te lahko osrečuje. Če imaš kulturo, nimaš nad sabo nobenega gospodarja.”
Svet brez bodeče žice
Po odmoru se je v drugem polčasu zvrstilo manj monologov in več pesmi, povečini starejših, ustvarjenih v minulega pol stoletja: La mia ragazza, La stazione di Zima, Stranamore (Pure questo è amore), Le rose blu, Viola d'inverno, Le mie ragazze, El bandolero stanco, Ninni, Sogna ragazzo sogna ... Tako mile kakor udarne, pesmi o ljubezni, smrti in vedno znova življenju. Tudi take, kakršnih ne piše noben drug. Najostreje je zasekala tista, v kateri je ogovorjen španski konkvistador Diego Velázquez de Cuéllar (1465-1524), pesem Velasquez iz leta 1976. “Že dolgo pluje po morjih, ta gospod, a ne?” se je nasmehnil Vecchioni. In resneje nadaljeval:“Moj Velazquez se ne zapira v svoj mali prostor, v svojo parodijo sveta. Ne postavlja bodečih žic, ne obdaja se s psi čuvaji. In predvsem se ne boji. Ne pozna strahu, ne pred tistimi, ki prihajajo od zunaj, ne pred tistim, kar ga žre od znotraj. On odpira, raziskuje, zasleduje in povsod izmenjuje ideje in stvari s tistimi, ki jih sreča. Moj Velazquez je Odisej, je Gandhi, je flavta iz pesmi Fabrizia De Andréja Il suonatore Jones ... Takšno življenje je veliko težje, saj delaš napake, nastavljaš se sovražniku, ranljiv si. Laže se je zapreti pred vsemi v svoj prostorček. A on ni tak. Bolj ko se horizont odmika, vztrajneje mu sledi. In če ga vprašaš zakaj, odgovori: ker imam rad ljudi, ker verjamem v vse ... Skušal sem mu pojasniti, da imam družino, da mu ne morem slediti, kot sem mu nekoč, da sem star, a ni zaleglo. Če ne moreš več, mi je rekel, skoči na moje rame, da te nesem.”
Sanremski zmagovalki leta 2011 Chiamami ancora amore so v dodatku sledile še velike uspešnice Mi manchi, Luci a San Siro in Samarcanda. Mojster ne šteje več, kolikokrat jih je že zapel, a vsakič znova vanje zaorje, kakor bi prvič in poslednjič.
