Pesmi brez nagobčnikov in verig

“Precej bolj kot te nadležne maske, ki si jih ta čas natikamo na obraze, me vznemirjajo nagobčniki in (ne)vidne verige, ki jih močni tega sveta vse bolj očitno natikajo ljudem,” v uvodu k Nezbranim komadom, izdanim v zbirki Sončnica, ugotavlja urednik Andrej Ilc. Tolažbo, zatočišče, zdravilo, veselje in še marsikaj lahko najdemo v poeziji, v 222 pesmih, povezanih v debelušno naslednico Komadov (2004) in Drugih komadov (2006). Ne gre za antologijo, temveč za kompilacijo, ki se je samovoljno izluščila iz prebranega, včasih slišanega, poudarja Ilc, ki je v izbor uvrstil slovenske in svetovne pesnike. Med njimi se najde tudi kdo iz 19. stoletja, denimo Emily Dickinson, povečini pa se oglašajo iz naše dobe. Ne manjkata niti prva slovenska kantavtorja: Tomaž Pengov pod naslovom Pomisli prepeva o začetku človeka in človeštva, Marko Brecelj pa v Nebitnici o koncu življenja in odhodu v neznano. Tokratni komadi izražajo nemirni, negotovi utrip tega časa, epohe, ki je kot vsaka prejšnja nesrečna po svoje, opaža Ilc: “A ravno poezija zmore iz partikularnosti konkretnega zgodovinskega časa izluščiti bistveno in najti stik z večnostjo, zato še vedno prebiramo pesmi preteklih dob.”