Ostržek kot nekdanji odvisnik od pametnega telefona
“Nekoč je bil - kos lesa”, so znamenite besede, s katerimi je Carlo Collodi začel svojo pripoved o lesenjačku, ki ga je iz polena, sprva namenjenega manjkajoči nogi kuhinjske mize, iztesal mojster Pepe, da bi z njim hodil po svetu in si zaslužil za košček kruha in kozarec vina. V Gledališču Koper, kjer bodo prvo soboto v aprilu krstno uprizorili dramatizacijo Collodijevega Ostržka - podpisujeta jo režiser Jaka Ivanc in igralec Luka Cimprič - odrsko pripoved sicer začenjajo nekoliko drugače, toda obljubljajo dinamično uprizoritev in nadvse sodobno branje te priljubljene otroške klasike.
Kakšni so vaši prvi spomini na Ostržka? So vam o njegovih pripetljajih brali starši ali ste se skozi dogodivščine lesene lutke prebijali sami?
“Kot številni otroci sem tudi jaz o Ostržku vedel le to, da gre za lesenjačka, ki mu je, ko se je zlagal, zrasel nos, vedel sem, da je končal v kitu in pozneje postal fantek. Spominjam se, da smo doma imeli knjigo; nisem je prebral, pogosto pa sem jo prelistal, saj so me pritegnile nenavadne in nekoliko temačne ilustracije, bolj skrivnostne kot tiste v poznejši Disneyjevi slikanici, ki se je prav tako znašla na naši knjižni polici. Danes vem, da je Ostržek v domovih generacije mojih staršev vztrajal predvsem kot svarilo otrokom, kaj se nam lahko pripeti, če bomo slabo ravnali in ne poslušali nasvetov staršev. Vse od takrat lesenjaček ostaja tudi prispodoba za zahtevno pot otrokovega odraščanja v humano bitje, pa tudi svarilo, da ni vsakdo, ki ga otrok sreča na življenjski poti, dobronameren. Otroci naj bi se učili na Ostržkovih napakah in se tako v življenju izognili lastnim. Tako bi ga v koprski uprizoritvi rad prikazal tudi jaz.”
Koprska uprizoritev bo po letu 1959 deveta priredba Ostržka za slovenske profesionalne gledališke odre, druga za dramski oder. Zakaj se gledališča tako redko odločijo za uprizarjanje te otroške klasike?Carlo Collodi: Ostržek
Prevajalec Albert Širok
Avtorja dramatizacije Jaka Ivanc in Luka Cimprič
Režiser Jaka Ivanc
Scenograf Damijan Kracina
Kostumograf Andrej Vrhovnik
Avtor glasbe Davor Herceg
Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž
Lektor Martin Vrtačnik
Avtorja videa Damijan Kracina in Jaka Ivanc
Igrajo: Luka Cimprič, Mojca Partljič, Mak Tepšić, Blaž Popovski, Igor Štamulak in Sara Gorše.
Premiera 5. aprila 2025 v Gledališču Koper
“Devet priredb za delo, ki je v izvirniku pripovedno, ni tako malo, še posebej, ker gre za kompleksno pisanje, ki ga je težko 'zgrabiti' na pravem mestu; vsebuje namreč veliko pravljičnih, fantazijskih, celo fantastičnih elementov, je mestoma nedosledno, zaradi česar si nekatera poglavja težko razlagamo, hkrati pa vsebuje tudi nekatere nelogičnosti: od Vile Plavolaske, ki želi biti sprva Ostržkova sestrica, nato pa postane njegova mama, do tega, da avtor Ostržka obesi in ga znova oživi, četudi vemo, da lesenjaček ne more umreti ..., dokler ga nekdo ne oživi. Ostržka bomo igrali za učence druge triade osnovnih šol, kar je po mojem mnenju najnižja potrebna starost za razumevanje predstave in tudi njene vizualnosti. Narediti želim predstavo za odrasle, ki je namenjena otrokom, uprizoritev, pri kateri odrasli ne vedo, da gledajo predstavo za otroke. Kot monopoli - od 9 do 99 let.”
Kar nekaj uprizoritev v koprskem gledališču ste že podpisali kot avtor priredbe besedila. Kako to, da vam je tokrat pri pisanju na pomoč priskočil igralec Luka Cimprič?“V enem od nadaljevanj gledališke nanizanke Z Igorjem po svetu, v katerem smo obiskali Italijo, je Luka odigral stranski lik Ostržka in takrat sem prvič pomislil: Glej ga, Ostržka! Zakaj ne bi uprizorili Collodijeve pripovedi z Lukom v naslovni vlogi?! Odločitev je padla, začela sva z delom in se skupaj odločila za koncept uprizoritve pa tudi, katera poglavja bova priredila za oder. Odločiti sva se morala, kako bova 'peljala' zgodbo, kako jo bova zapletla, na kaj se bova osredotočila. Iz prozne predloge bi lahko izbrala veliko prizorov, nekatere zaradi poteka dogajanja, druge zaradi njihove fantazijske podobe, tretje zaradi razgibanosti dogajanja, vendar bi bilo lahko vsega preveč za eno predstavo. To zato začenjamo s hitrim uvodom v lutkovnem gledališču. Z lutko Ostržka odigramo (pred)zgodbo vse do trenutka, ko v dvorano vstopi Luka - v vlogi Ostržka. Nekakšen 'meta' trenutek za mlade gledalce.”
Nauk Ostržka je preprost in v pripovedi tudi večkrat zapisan: otrok mora ubogati starše in hoditi v šolo, v nasprotnem primeru se mu ne piše dobro. Je takšno moralistično žuganje s prstom danes sploh še aktualno, vzgojno?“Mladih gledalcev ne želim nagovarjati z moraliziranjem ali ustrahovanjem, želim le, da bodo morda v prihodnje prosti čas znali uporabiti pametneje kot za nesmiselno brskanje po telefonu.”
“Nekje sem prebral, da živimo v času, ko se prvič v zgodovini soočamo z dejstvom, da se starejše generacije učijo od mlajših (govorim o digitalni opismenjenosti). Tudi šola je danes drugačna od šole v času nastanka Ostržka. Bojim pa se, da je tisto, kar se je z leti izgubilo - spoštovanje. Danes vsi pričakujemo, da bi bili spoštovani. Ampak za to moraš biti najprej spoštljiv ti sam. Zato, da se naučiš biti spoštljiv, pa potrebuješ kot otrok avtoriteto, ki jo doživiš najprej doma, potem pa še v šoli. Spoštovanje je tisto, kar čedalje bolj pogrešam na vseh ravneh. Strašljivo je, ko odgovorni na najvišjih ravneh komunicirajo brez kakršnega koli spoštovanja do sočloveka. Da je treba starše spoštovati, v Ostržku zagovarjata tudi Vila Plavolaska in Muren Modrec, ki ga Ostržek že v četrtem poglavju knjige pokonča s kladivom in ga zato Muren pozneje spremlja le še kot senca. Muren predstavlja Ostržkovo vest, za vest pa vemo, da je ne moremo uničiti ali ubiti. Sam vest doživljam kot glas v glavi človeka, ki po nepisanih zakonih in na osnovi preteklih izkušenj vodi posameznika pri njegovih odločitvah, pri tem, kaj je prav in kaj ne. Tako kot vest, ki nas nenehno opozarja, kaj smemo in česa ne, je tudi Muren z nasveti nenehno prisoten na odru. Njegovi nasveti lahko zvenijo zastarelo, vendar so vsi dobronamerni, saj naj bi Ostržku pomagali pri njegovih odločitvah. Ostržek se namreč vedno znova najde v situaciji, v kateri mora sprejeti to ali ono odločitev.”
Največkrat okleva med tem, ali bo šel v šolo ali bo raje zavil drugam ...“Ironično - Ostržkovo popotovanje se v naši predstavi začne, ko proda abecednik, da si lahko ogleda predstavo. Namesto v šolo gre raje v gledališče. Potem se pa začne zares.”
Je zastarela tudi Collodijeva ideja o laži in dolgem nosu, saj Ostržkove laži dandanes zvenijo sila nedolžno in zato nevredne moraliziranja?“Ne smemo pozabiti, da ima danes veliko ljudi dolge nosove, ki jih niti ne opazimo več! Kako lahko verjamemo vsemu kar vidimo recimo v virtualnem svetu? Lažne novice, olepšane fotografije, prodajanje lažne lastne podobe. Roko na srce, sloves Ostržkovega nosu, ki se podaljšuje sorazmerno z lažjo, je svetovno znan, avtor pa to domislico v knjigi uporabi le enkrat. Pri starših se je dobro 'prijela' - otroku je zelo preprosti reči, da mu bo takrat, ko se bo zlagal, zrasel nos. Otroka moramo naučiti, kaj je prav in kaj ne, kaj je laž in kaj je resnica, vedno pa mora se mora zavedati tudi, kdaj in zakaj se je zlagal. Vedeti mora, da je laž nekaj, česar se ne sme izreči. Laž je laž, in ko se otrok enkrat zlaže in pri tem ne občuti posledic, bo lagal še naprej.”
Collodijev izvirnik doseže vrh v poglavjih, ki opisujejo dogajanje v Deželi igrač, nekakšni Indiji Koromandiji, kamor pobegne Ostržek in kjer je dovoljeno vse. Vaš poseg v besedilo je najbolj očiten prav na tem mestu - zakaj?“Tekstovni in režijski poseg v opis Collodijeve Dežele igrač, v kateri živijo otroci, ki se jim ne ljubi delati, opravičuje dejstvo, da je nekdanjo otroško igro, zabavo ali željo po brezdelju danes zamenjal virtualni svet, ki je otrokom - seveda s privolitvijo staršev - dosegljiv na pametnih telefonih ali tablicah. Prav v telefonih, ki se prepogosto in prezgodaj znajdejo v otroških vozičkih ali posteljicah, zaznavam sodobno grožnjo najmlajšim generacijam. Tudi sam imam majhna otroka in vsak dan lahko vidim, kakšna je razlika med tistimi, ki pred šolo vsakodnevno brcajo žogo, in onimi, ki zgrbljeni kot zombiji ždijo na šolskih torbah in nepremično zrejo v ekrane telefonov. Moja generacija je lahko postala tesnobna zaradi prevelikega števila informacij, današnji otroci pa se soočajo s tesnobnostjo zaradi tišine. Njihovi možgani potrebujejo nemir in nenehno bombardiranje s kakršnimi koli informacijami. Virtualni svet jim vse to lahko ponudi le z nekaj kliki na mobilnem telefonu. Razumljivo je, da realni svet v tem primeru težko tekmuje z neskončnimi vsebinami na pametnem telefonu.”
Starši pri tem najbrž nosijo dvojno odgovornost. Prvič, ker otrokom že zelo zgodaj ponudijo telefon, pa čeprav prvih nekaj dni le za uro na dan, in drugič, ker otrokom kot uporabniki telefonov ne morejo biti zgled ...“Drži. Ljudje opazujemo in posnemamo. In kaj vidijo otroci? Vidijo odrasle, ki nenehno pogledujejo na ekrane ali nepremično zro vanje, in kaj kmalu jih začnejo posnemati ... Do odvisnosti od telefona je zato le še korak; ko otrok odkrije najrazličnejše vsebine, ki jih ponuja telefon, predvsem pa družabna omrežja, na katerih lahko objavi skoraj vse, kar hoče, postane odvisnik, in starši se lahko le še čudimo, zakaj se naš otrok vede drugače, zakaj postaja vse bolj agresiven, odtujen, zakaj izgublja prijatelje ... Če poenostavim: govorimo o tem, kako močno zasvajajoča je uporaba pametnih telefonov, ki jo uvrščamo med zasvojenost z nekemičnimi substancami. Kako močno lahko zasvoji človeka, govori že podatek, da imamo na Rakitni center in po Sloveniji več društev, ki pomagajo otrokom in mladostnikom, da se odlepijo od ekrana (logout.si, safe.si itd.). Morda bomo morali na dostop mladim do socialnih omrežij in pametnih telefonov začeti gledati enako kot na alkohol. Vsem je jasno, da je nekaj hudo narobe s starši, če ti otroku, zato da bi se umiril, namočijo dudo v žganje. Jaz to enačim s pametnim telefonom v vozičku, ki predvaja video vsebine s prisrčnimi okroglimi medvedki ... Prav tako ne poznam nikogar, ki bi dvanajstletniku ponudil tri decilitre vodke, in rekel: pa ne popij vsega naenkrat.”
Ostržek in njegov prijatelj Stebelce se torej namesto v Deželi igrač znajdeta v Deželi telefonov in virtualnih svetov?“Točno tako. Znajdeta se v novi Deželi igrač, ki pa je uprizoritev, vsaj v tem trenutku mislim tako, na odru ne bo razkrila. Dobra dva tedna pred premiero puščam karte še vedno odprte, četudi se močno nagibam k zamisli, da se bi se predstava pred Ostržkovim vstopom v Deželo igrač prekinila in nadaljevala kot krajše predavanje o sodobnih tehnologijah, prednostih in slabostih pametnih telefonov ter njihovem vplivu na psihofizični razvoj otrok. Kot nekdanji odvisnik, ki se mu je uspelo rešiti zasvojenosti s telefonom in brskanjem po virtualnih svetovih, bo mlade gledalce nagovoril prav Ostržek in jim iz prve roke povedal, kaj se je z njim dogajalo v Deželi igrač. Kako bo slišati Ostržkov govor, še ne vem, vem pa, da mora nagovoriti predvsem otroke, manj njihove starše. Mladih gledalcev ne želim nagovarjati z moraliziranjem ali ustrahovanjem, želim le, da bodo morda v prihodnje prosti čas znali uporabiti pametneje kot za nesmiselno brskanje po telefonu. Prohibicija se sigurno ne obnese - predvsem bi rad, da se pogovarjamo o pametni uporabi moderne tehnologije.”
Dejstvo je, da nove tehnologije postajajo stalnica naših življenj, in četudi se jih sprva branimo, jih kmalu usvojimo. Če so pametni telefoni res grožnja otrokom, kaj storiti, da ne bi bili?“Že pred časom je ministrstvo za digitalno preobrazbo za 6,5 milijona evrov nakupilo 13.000 prenosnikov, ki so do danes ostali nerazdeljeni. Morda bi bilo pametneje del tega denarja vložiti, denimo, v šolski predmet, pri katerem bi otroci izvedeli več o pasteh pametnih telefonov, njihovem vplivu na psihofizični razvoj, pravilni uporabi, varnosti in nenazadnje tudi o pravilih komuniciranja in vedenja po telefonu. Mlade bi morali naučiti, da so telefoni ob pravilni uporabi lahko močno orožje za pridobivanje znanja, ob osnovni uporabi in pomanjkljivem znanju pa le predmet za tratenje časa. Mislim, da potrebujemo nekakšno sistemsko rešitev, ki bi generacije mladih obvarovala pred škodljivimi vplivi pametnih telefonov, saj starši v tej smeri naredimo premalo ali pa nimamo znanja. V bistvu se vsak posebej zelo težko borimo v pravo smer. Razvoj nas je že prehitel, in bojim se, da je za nekatere generacije že prepozno.”
Collodi otroke spreminja v osličke, sinonim za sicer zmotno ne najbolj pametno žival. Verjamete, da virtualni svet, v katerega se zatekajo mladi, prav tako pobebavi otroke?“Predvsem vem, da otrok ne moremo ubraniti pred vsebinami, ki so jim dostopne na spletu, in da smo vsi skupaj nemočni pred tem, kako nas vse skupaj odnese. Otrok ne more biti odgovoren za to, koliko časa bo imel na voljo dostop do spleta, socialnih omrežij ... V virtualnem svetu otrok izgublja svoje realno življenje in postaja vse bolj lutka. Algoritmi mu določajo, kaj naj gleda in katere vsebine naj spremlja. Virtualni svet otroku omogoča številne možnosti ogledov najrazličnejših vsebin, za katere pa se največkrat izkaže, da le tratijo otrokov čas. Upam, da bodo otroci, ki bodo spremljali predstavo, to razumeli, predvsem pa doumeli, da Ostržek lahko postane fant šele takrat, ko se reši odvisnosti od virtualnega sveta in dobi nazaj svoje življenje.”
Lahko gledališče parira vzporednim svetovom telefonskega zaslona?“Gledališče z virtualnim svetom ne more tekmovati, lahko pa gledalcem pokaže gledališče, ki je, kot radi rečemo - tukaj in zdaj. Mladim bomo zato v predstavi razkrili tudi del gledališke tehnologije: 'igrali' se bomo z zaveso, svetlobo, barvami in morda bo celo - snežilo. Vse to le zato, da bodo otroci videli, da tudi gledališče, ki je v veliki meri analogno, s svojo 'mašinerijo' še lahko ustvari iluzijo in zmore nekaj čarovnije. Verjamem, da je gledališče nekakšna utrdba za otroke, da jim lahko da moralni kompas, ki ga na tiktoku in instagramu ne vidijo in ne najdejo. V primerjavi z virtualnim svetom se gledališče lahko otroku zdi precej borno, zato moramo ustvariti zanimivo predstavo, ki bo pritegnila otrokovo pozornost in si bo videno in slišano zapomnil ter o tem pozneje tudi razmišljal. Umetna inteligenca bo v prihodnosti zamenjala marsikaj in marsikoga. Za gledališče bo lahko pisala glasbo, besedilo, režijske koncepte, risala scenografije ... Toda na koncu bo v dvorani sedel človek, in ko se bo odstrla zavesa, bo na odru stal človek. Človek človeku.”
Pri uprizoritvah, ki jih režirate na koprskem odru, ste pogosto tudi scenograf. Tokrat ste k sodelovanju povabili akademskega kiparja Damijana Kracino, ki sicer izdeluje nekoliko fantazijske, nadrealistične skulpture. Zakaj?“Kracina je zelo zanimiv in mednarodno priznan kipar, ki me je navdušil oktobra lani, ko sva prvič sodelovala pri uprizoritvi Zvezdice Zaspanke v Lutkovnem gledališču Maribor. Ker poznam njegovo delo, sem želel del tega vnesti tudi v našo uprizoritev. Izdelal je izjemne maske Murna, Vrana in Čuka - zdravnikov, ki pridejo k Vili Plavolaski, ko ta skrbi za Ostržka, njegove so tudi projekcije; odlično opazuje prostor, razume, kaj je potrebno za naracijo zgodbe, in ima kot avtor svojo prepoznavno estetiko. Malo mračno, fantazijsko. Kakršen Ostržek tudi je.”
