Opolnomočena Barbie gre h ginekologu
Zvezdnica ameriškega neodvisnega filma Greta Gerwig je zagrizla v svoj prvi blockbusterski zalogaj in več kot upravičila finančna pričakovanja producentov (Warner Bros, Mattel). Barbie je absolutni globalni hit, ki je kinoprikazovalcem povrnil upanje, da kinodovorane po covidu niso dokončno odpisane. Ker pa gre za Greto Gerwig, ki se ponaša z dolgo indie zgodovino, je ta najpopularnejšo punčko na svetu uporabila tudi kot orodje za preizpraševanje pričakovanih spolnih vlog. Ne samo ženskih, ampak tudi moških, do katerih sicer ni bila najbolj prizanesljiva.
Glede na dosedanji igralski in filmski opus Grete Gerwig in dejstvo, da ji je pri scenariju pomagal njen mož Noah Baumbach, ki je prav tako pomembno ime ameriškega neodvisnega filma (Gerwig je zaigrala tudi v kar nekaj njegovih filmih, najbolj znan je Frances Ha), je bilo pričakovati, da bomo gledalci dobili atipičen blockbusterski film.
Gerwig si je sicer na polno dala duška v kričeče “roza groza” scenografiji in kostumografiji ter ustvarila popolno Barbieland kuliso, a v raju se pojavijo težave. Klasično Barbie, ali kot si sama pravi, stereotipno Barbie (Margot Robbie) doletita nezaslišani katastrofi - najprej ravna stopala in nato še celulit. Njena popolna podoba je več kot ogrožena, rešitev pa poišče pri čudaški Barbie. Ta ji pove, da ji ne preostane nič drugega, kot da se odpravi v resnični svet in poišče svojo lastnico ter ugotovi izvor težav.
V filmu bodo definitivno uživale odrasle ženske in matere, ki lahko sicer le utopično sanjajajo, da bi njihove hčerke odraščale ob idealu opolnomočene Barbie, kot jo naslika Greta Gerwig.
Ken odkrije patriarhat
Na zelo slikoviti poti se ji je pridružil njen ponižni “zvesti pes” Ken (Ryan Gosling), ki ne zna živeti brez svoje Barbie, pravzaprav sploh ne ve, kdo je, če je nima ob sebi … Ko na rolerjih v bleščečih opravah prispeta v Venice Beach, doživita nemudoma kulturni šok. Barbie se počuti kot spolni objekt na pladnju, Ken pa odkrije patriarhat. Ob njunem povratku tako sledijo še večje težave v raju - barbike niso več glavne, keni so jih izrinili in iz njih naredili samo kimajoči privesek.
Gerwig z dvema ključnima likoma iz resničnega sveta, mati Glorio in hčerko Sascho, predstavi tudi dve generacijsko diametralno nasprotni percepciji najpopularnejše punčke na svetu - materino nostalgično in hčerkino kritično videnje Mattelovega produkta, ki širi stereotip popolne ženske lepotičke, ki se hrani s konstantnim potrošništvom.
Gosling v nemilosti
Gerwig v filmu ustvari idiličen, vključujoč svet, kjer srečamo tudi vse spodletele različice barbik (Skipper, nosečo Barbie …) in kenov (najbolj glasen je Allen). Njen Barbieland pa poleg Mattelovih finančnih neuspešnic poseljujejo tudi temnopolte, azijske in bolj obilne barbike … V tem politično-korektnem Barbie svetu pa Gerwig in Baumbach precej udarita po moškem spolu, najbolj pa po Kenu, ki ga je upodobil Gosling. Njegov lik je čista karikatura votlega blondinca, ki se napaja samo v odnosu do drugega … Sam kot entiteta ne obstaja. V tem zadnjem delu, ki moškemu občinstvu verjetno ne bo najbolj po godu, Gosling s svojo eksistenčno dramo “življenja blond krhkosti” poskrbi za najbolj norčave in humorne trenutke filma.
Prav zaradi poudarjanja dimenzije pričakovanih spolnih vlog in njihovega preigravanja film mestoma najmlajši ženski publiki ne bo razumljiv. V njem pa bodo definitivno uživale odrasle ženske in matere. Slednje lahko sicer samo utopično sanjajajo, da bi njihove hčerke odraščale ob idealu opolnomočene Barbie, kot jo naslika Greta Gerwig.