Opevani in prepovedani
Festival Lezbičnega, gejevskega, biseksualnega in transeksualnega, na kratko LGBT filma, že 34. leto prinaša filme, ki se tako ali drugače dotikajo tematik, povezanih z vprašanjem homoseksualnosti. A v resnici nagovarjajo vsakogar. Brane Mozetič, pesnik, založnik in koordinator festivala, je na najstarejši evropski LGBT festival upravičeno ponosen.
LJUBLJANA, KOPER, TRST, IDRIJA > Festival bo prihodnje leto praznoval 35 let delovanja. Brane Mozetič ne dvomi, da je LGBT film v svetu v polnem zamahu, teme prehajajo tudi v mainstream, kar pa, poudarja, ne pomeni, da ne nastaja veliko število zelo kakovostnih, tudi angažiranih filmov z manjšim proračunom.
Kje je LGBT film v vzponu in kako je z občinstvom?“Zelo blesti latinska Amerika, tako z intimnimi zgodbami kot tudi s slikami diskriminacije. Potem je tu Azija, prebuja se Afrika, kjer so te teme še vedno prepovedane ali nezaželene. Lep primer je letošnji kenijski film Rafiki, ki je v bitki za tujejezičnega oskarja, a je doma v Keniji prepovedan. Občinstvo pa uravnava družbena klima, ki je postala neprijazna do javnega prikazovanja LGBT tematike. Kot da je družba z uzakonitvijo istospolnih porok te teme potisnila v zasebnost, med štiri stene. Vse manj posameznic in posameznikov se javno izpostavlja, raje se držijo v zasebnosti, mobilne aplikacije podpirajo anonimnost, ni potrebno več druženje ali zbiranje. Posledično gredo torej raje gledati tovrstne filme na Liffe, kjer se enostavno ni treba izpostavljati.”
V zadnjih letih je opaziti, da so LGBT teme vstopile tudi v mainstream filmografijo - od Gore Brokeback, Liberaceja do Danskega dekleta, z oskarjem nagrajene Mesečine in drugih.Trst, Koper, Idrija
V Trstu bodo v torek v Kinu Ariston ob 18.30 prikazali film Kdo bo shranil rože? (Chi salverà le rose?, Italija, 2017), ki ga bo pospremil pogovor z režiserjem Cesarem Furesijem. Ob 21. uri pa bo na sporedu film Sidney in prijatelji_ce(Sidney & friends, Škotska/Kenija, 2018). V idrijskem Filmskem gledališču bodo v četrtek ob 19. uri predvajali domači dokumentarni film OdraščanjeSiniše Gačića. V Kopru bo festival gostoval kar tri dni: v Boteginu na Glagoljaški 4 bodo v četrtek predvajali Moje telo, moja pravila (My Body, My Rules, Francija, 2017), v petek Venus (Kanada, 2017), v soboto pa že omenjenega Kdo bo shranil rože? Vse projekcije se začnejo ob 20. uri.
“To je vsekakor dobrodošlo, čeprav ima včasih sama LGBT populacija do posameznih filmov zadržke. Ne glede na to ti filmi nehote spodbujajo tudi ostalo nemainstreamovsko produkcijo.”
Kako si lahko pojasnimo paradoks, da velja slovenska družba še vedno za eno tistih, ki težko sprejmejo drugačnost, obenem pa imamo pri nas najstarejši, najtrdoživejši festival LGBT filma?“Verjetno le s trmo posameznic in posameznikov, ki dolga leta ustvarjamo ta festival. Naj povem, da smo letos prvič prejeli kolikor toliko spodobna sredstva od države, točneje od Slovenskega filmskega centra, za kar se jim zelo zahvaljujemo. Toda potrebno je bilo prej narediti 33 edicij festivala! Obstoj tega festivala gotovo ne kaže prave slike Slovenije, bolj pravo sliko kaže dejstvo, da smo šele letos dobili prvi slovenski gejevski film, prej so takega posneli že v vseh delih bivše skupne države.”
Kako je sicer z domačo LGBT filmografijo?Brane Mozetič
koordinator festivala
“Obstoj festivala gotovo ne kaže prave slike Slovenije, bolj pravo sliko kaže dejstvo, da smo šele letos dobili prvi slovenski gejevski film, prej so takega posneli že v vseh delih bivše skupne države.”
“Če ne štejem zametkov v Hladnikovi Maškaradi, in treh bolj amaterskih poskusov, med katerimi je tudi film Dečki Stanka Josta, smo prvi lezbični film dobili s filmom Varuh meje Maje Weiss in prvi gejevski film letos.”
Celovečerec Posledice Darka Štanteta je morda prvi tovrstni domači film, a ima že režiser določene zadržke pri opredeljevanju. Lahko film LGBT oznaka preveč opredeli, mu škodi?“Tako bi rekel: ekipa je film posnela in zdaj živi film svoje življenje. Navadno vidimo ali ne vidimo v njem stvari po svojih željah in miselnosti. Mi smo ga vzeli za svojega, tuji mediji poročajo o njem kot prvem slovenskem gejevskem filmu in mislim, da se bo tako tudi zapisal v zgodovino. Ker je hkrati tudi zelo dober film, bo spodbuda za druge nove filme. Mislim, da pri Posledicah malo podcenjujejo gledalstvo in preveč razmišljajo o iztržku. S tem film tudi nekako ovirajo, saj ima vse možnosti prikazovanja na številnih festivalih po svetu, resda večinoma LGBT, toda tak tudi je ta film.”
Imate letos kakšnega favorita? Kako priporočilo? V Trstu bo po projekciji celo pogovor z režiserjem …“Zanimivo je, da ima italijanska sodobna kinematografija, kljub bleščeči preteklosti, bolj malo filmov z LGBT tematiko. Zato smo posebno veseli filma Kdo bo shranil rože, ki bo pripeljal v Trst in Ljubljano tudi režiserja in producenta. Poleg že omenjenega Rafiki je pozornosti vreden paragvajski film Dedinji, kosovski Poroka in francoski Sori, lepi, ki že ima slovenskega distributerja. Potem pa je še kar nekaj filmov za filmske sladokusce.”
Če skleneva s Primorsko: kako uspešno je širjenje festivala na primorske lokacije? Smo res Primorci bolj odprti, kot nekako pravi stereotip o nas?“Veseli me, da obstajajo posamezniki, ki so pripravljeni sodelovati, ki poskrbijo za predvajanje filmov v Kopru in od lani tudi v Idriji in Trstu. Žal pa to ne pomeni, da temu sledi večji obisk. Toda pomembno je, da obstajajo projekcije in da se za njih ve. Že to veča vidnost LGBT tem.”
