Oh, Divji bog, če bi bile vse maše take
A si bila tudi ti na maši?! In to kakšni maši! Oh, če bi bile vse maše take ... In vsi bogovi. In še in še vtisov se je po zagrebškem koncertu nalagalo drug na drugega, kot bi gradili novo religijo, v kateri smo, kot prepeva Nick Cave na novi plošči Wild God, vsi divji bogovi. Svečenik, pridigar, pripovedovalec, kantavtor je bolečino preobrazil v radost in še bolj kot kdajkoli prej vabil k veri v ljubezen. Ljubezen?! Ljubezen!
ZAGREB > V družbi Slabih semen, svojih starih glasbenih pajdašev z odličnim, v mnogih pogledih najbližjim Warrenom Ellisom, ter štirih izvrstnih gospelovskih pevk in pevca, je po predskupini, dobro sprejetih temačnih The Murder Capital, na oder z dolgimi koraki minuto čez pol deveto prikorakal on. Prerojeni Nick Cave. “Dobro veče,” je domala domači Zagreb, redno prizorišče svojih koncertov, pozdravil 67-letnik avstralskih korenin in britanskega stalnega naslova, ki odre “teše” že skoraj pol stoletja, z The Bad Seeds od prve polovice osemdesetih. Do tja je segel tudi s tokratnim repertoarjem, ki pa ga je podredil novi plošči Wild God, divji bog, s katero je žalovanje po tragični izgubi dveh sinov (2015 in 2022) predelal in pregnetel v svojevrstno zbirko radostnih in vznesenih skladb. Z njimi je včeraj zvečer v zagrebški Areni “pridigal”, da obstaja smisel tudi po najhujši bolečini, da je iz nje mogoče sčasoma potegniti spoznanja, ki prinašajo radost, Joy, kot nosi ime skladba, skratka stanje, hipno, kakopak, a ki je vsem na voljo.
Iz oči v oči v en glas
“Kako se počutite? Ste dobro?” je bilo eno prvih vprašanj, ki jih je postavil občinstvu, in ko je z listka na klavirju, ki ga je bilo videti tudi na velikih ekranih, prebral “FALA”, se je divji poganski obred lahko začel s Frogs z nove plošče. Vzneseno, kot sta vzneseni tudi naslovna Wild God in Joy, s katerima je ob bogatem sozvočju spremljevalnih pevcev nadaljeval, sprehajajoč se med koncertnim klavirjem in občinstvom, ki ga je pričakalo stegnjenih, hlastajočih rok in upajočih pogledov. Pevec pa jih je kot kak pridigar ves večer zadovoljeval tako z dotiki, stiski rok, prepevanjem, s pogledom, odločno izmenično uprtim v mnoge pare oči. Kot je dejal, so mnoge nove pesmi zazvenele kot stare, recimo Long Dark Night ali Conversion - Ha, spreobrnitev, kako na mestu! - med katerima je občinstvo prepevalo, kot bi šlo za znane napeve, ki se med nami prenašajo iz roda v rod.
Na drugi stani so klasike, kot so Red Right Hand, The Mercy Seat, Papa Won't Leave You Henry ter Into My Arms odzvanjale bodisi z novo ostrino in energijo - Tupelo je še dolgo divje odzvanjala v ušesih - kakor s še dodanimi odmerki hipnotičnosti in himničnosti, s katerima je denimo občinstvo med The Weeping Song na ukaz ploskalo, medtem ko je Cave svoj mikrofon predal v hrambo enemu od poslušalcev v prvi vrsti, sam pa se je sprehajal z ene strani odra na drugo in najsrečnejšim, med hojo tudi nakracal podpis na ploščo ali v knjigo, ki so jih kvišku molele brezimne roke. Zdaj temu zdaj tej je zrl v oči, ko je prepeval, denimo, o ljubezni, ki je rešitev za vse, če le sprejmemo tako slabega kot dobro ... In vsi so mu verjeli, ko je v Final Rescue Attempt, zadnjem rešilnem poskusu, preden je iz življenja izpustil svoje drage, zatrdil, da jih bo vedno ljubil. Nekaj tako banalnega, kot so verzi I will always love you, so njegova odrešitev, ker: “Čemu služijo zdaj vsi ti bogovi, ki jih braniš, čemu služijo na koncu vsega?” Ne moreš ne verjeti nekomu, ki v Jubilee Street pove, da “mora prakticirati, kar pridiga”, in medtem ko se “preobraža, vibrira in sije”, vselej znova iz poslušalcev izvablja končne sodbe, da boljšega koncerta ne bo nikoli več. In kaj bi bilo šele, če bi bile vse maše take ... Hm, res, kaj bi bilo?
