Od zemlje, od kamna in anka od zvezd

ISTRA > Marjan Tomšič je bil za Istrane “forešt”, a brez negativnega prizvoka. Rodil se je namreč v Račah pri Mariboru, a je več kot pol stoletja posvetil istrski zemlji. Objel je rdečo prst, burjo in oljke, občudoval deželo pod Kraškim robom in ljubezen do nje prelil na papir. Tako kot on njo, je tudi Istra njega vzela za svojega. Predvsem pa so ga medse sprejele Istranke in Istrani.

“Pred tremi tedni si me zadnjič poklical in si zaželel, da te obiščem. Nisem še niti skuhala vseh podarjenih bučk s tvojega vrta, ko danes izvem, da so te našli prav tam, na vrtu, kjer si tako predano skrbel za tvoje bilke in tvoje živalice. Nisem še niti vzela iz torbice drobnega kamna, svetlečega se v moji barvi, barvi življenja, enega od mnogih, ki si jih skrbno loščil do gladkosti in sijaja in prav na tem zadnjem obisku si me naučil, kako se to počne. Nisem še niti objavila slike s tega najinega zadnjega srečanja, ko si mi razlagal pomen mnogih drobnih predmetov na policah v tvoji kažeti in sva tam našla tudi kipec Ivana Cankarja. Rekel si mi, da si ponosen na mojega Cankarja in da naj samo pišem,” se je prijatelja Tomšiča spomnila jezikoslovka dr. Vesna Mikolič.

Jasna Čebron

slovenistka in upokojena gimnazijska profesorica

“Marjan ni odšel, naselil nas je z besedami, ki ne bodo odšle.”

“Bila sem ganjena kot pred časom, ko si me obiskal pri nas doma in mi prinesel v čuvanje židan feču, ruto Šavrinke Tonce iz Smokvice. In ja, nikoli ne bom pozabila, kako smo prav v Hrastovljah, v bližini kipa Šavrinke, preživeli čaroben večer s tabo kot gostom prvih poletnih tečajev slovenščine, ko so te med tvojim pripovedovanjem istrskih zgodb razumeli vsi, tudi čisti začetniki iz Japonske in ZDA. Ravno ta teden smo začeli 30. poletne tečaje in kot ob vsaki obletnici smo se spomnili tudi na ta večer s tabo. Za 30 in več let spominov hranim nate, prav vsak je poseben in tak bo ostal za vedno. Ti boš za vedno ostal v spominu istrskih ljudi in vseh, ki radi beremo tvoje Šavrinke in vsa tvoja dela, s katerimi si za vedno zapisal v literarni spomin svojo Istro. Hvala ti za vse in počivaj v miru,” je še zapisala.

Gašper Malej

pisatelj in prevajalec

“V njegovi podpori je bilo vselej nekaj brezpogojnega.”

V ljudeh je znal najti bistvo, ki je očem nevidno

Tomšič se je v literarnem svetu zapisal kot kreator številnih književnih svetov. V zavest Istranov pa se ni zapisal le kot izjemen pisec, temveč tudi kot človek z veliko začetnico. “V čast nam je bilo, da je bil naš sopotnik in prijatelj pri odkrivanju skrivnosti Istre in njenih ljudi. V literarni svet je pospremil Šavrinke in Aleksandrinke,” je zapisala direktorica knjigarne in založbe Libris Ingrid Celestina.

Marjan Tomšič

pisatelj

“Če srečaš znanca, ne reci, da se ti mudi. Postoj, poklepetaj, kajti on ima pomembne podatke zate in ti zanj.”

Kot pravi, se bo Tomšiča spominjala tudi kot možakarja z osupljivim čutom do sočloveka. “Bil je izjemno senzibilen človek, ki je mnogokrat čutil tudi stiske drugih ljudi. Njegov moto je bil - tako kot je zapisal v spremni besedi v naši knjigi Šavrinka: 'Če srečaš znanca, ne reci, da se ti mudi. Postoj, poklepetaj, kajti on ima pomembne podatke zate in ti zanj.' Tudi zato, ker je znal iskati v ljudeh bistvo, ki je očem nevidno, in jim prisluhniti, je bil za mnoge ljudi navdihujoči mentor na njihovi ustvarjalni poti,” je še zapisala Celestina.

“Naselil nas je z besedami, ki ne bodo odšle”

Tomšič je na istrsko zemljo stopil petdeset let prej, kot je na njej obležal. Ogromnega vtisa pa ni pustil samo na literarnem, temveč tudi na področju risanih filmov - v letih 1976 do 1984 je namreč pisal scenarije za risane filme Konija Steinbacherja. Ves čas njegovega bivanja in ustvarjanja v Istri ga je spremljala slovenistka Jasna Čebron, ki je s Tomšičem opravila toliko literarnih pogovorov, da je na svetu premalo papirja, ki bi ga lahko popisali s spomini. “Predno je jutro prineslo žalostno vest, se je nad Koprom razdivjala nevihta. Nad dolino pod Pomjanom se je vrtinčila trobla; vitka na dnu in široka proti nebu. Kot bi nekaj odhajalo odločno in visoko,” se spominja Čebron.

Ingrid Celestina

direktorica knjigarne in založbe Libris

“Tudi zato, ker je znal iskati v ljudeh bistvo, ki je očem nevidno, in jim prisluhniti, je bil za mnoge ljudi navdihujoči mentor na njihovi ustvarjalni poti.”

“Poslovil se je prijatelj in pisatelj Marjan Tomšič. Petdeset let sva se srečevala, bližala; najprej z radijskimi igrami, animiranimi filmi, za katere je Marjan pisal scenarije. Potem z novelami Olive in sol, romani o Šavrinkah, avtobiografiji Kavfra, novelah Kažuni in najboljšem romanu Oštrigeca. Roman Grenko morje je razgrnilo bolečino dojilj v Egiptu. Z zadnjimi romani Uroki polne lune sva se rahlo dotaknila, ker so Tomšičeve preroške sanje prehude za nas. Marjan ni odšel, naselil nas je z besedami, ki ne bodo odšle,” je še zapisala.

dr. Vesna Mikolič

vodja Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper

“Ti boš za vedno ostal v spominu istrskih ljudi in vseh, ki radi beremo tvoje Šavrinke in vsa tvoja dela, s katerimi si za vedno zapisal v literarni spomin svojo Istro.”

Globina, ki je ne premore vsak

Tomšič ni bil le pisatelj, mož in prijatelj. Kot mentor je na številnih mlajših generacijah pustil svojevrsten pečat. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je v Kopru vodil delavnice kreativnega pisanja. “To so bile delavnice, na katerih smo se zbirali ljudje, ki nismo imeli samo velike želje po pisanju, temveč tudi po pogovorih o literaturi in težnjo po tem, da bi se izražali,” pove pisatelj in prevajalec Gašper Malej, ki se je v tistem času udeleževal Tomšičevih delavnic, za katere pravi, da niso bile zastavljene na principu nekakšne šole.

“Tukaj ne govorimo o posredovanju izkušenj 'od zgoraj navzdol'. Srečevali smo se v človeškem dotiku in predvsem pogovoru. Marjan je bil pa vselej moder in občutljiv usmerjevalec vsega tega. Na njegovo pobudo je lahko en sam nočni sprehod po Kopru postal povod za pisanje,” se spominja. “V njegovi podpori je bilo vselej nekaj brezpogojnega. Vedno je stal in bil čist v tem, v kar je verjel. Bil je neizprosen, v najlepšem pomenu te besede. Ne z agresijo, temveč z milino in čutnostjo.”

V času delavnic je Tomšič napisal dela, po katerih je najbolj prepoznaven. “Obenem se je - ne pretiravam, ko to govorim - razdajal tudi nam. Vsakemu je znal biti mentor na svoj način. Na način, ki je zanjo ali zanj najbolj ustrezen in pomenljiv. To je globina, ki je ne premore vsak ustvarjalec, kaj šele človek.”