Siniša Gačić in Andrej Nagode o zakulisju filma Hči Camorre

IZOLA > Hči Camorre (La figlia della Camorra) ni tipičen film o camorri, eni od italijanskih mafijskih skupin, kakor bi lahko na prvi pogled sklepali iz naslova, ampak dokumentarni film o Neapeljčanki Cristini Pinto, znani pod vzdevkom Nikita. Po prihodu iz zapora, kjer je preživela 24 let, se sooča z izzivi vsakdanjega življenja.

Siniša Gačić

režiser

“Presenetila me je razlika z delom pri nas. Tam namreč med snemanjem nihče ne gleda ali išče kamere, ampak jo preprosto spregledajo.”

Cristina - sposobna ljubiti in biti ljubljena?

“V filmu smo želeli prikazati, ali lahko ženska, ki je pogosto v rokah držala pištolo, bila zaradi tega tudi obsojena in je v zaporu preživela del življenja, lahko ljubi, se lahko zbliža s hčerko, lahko poboža vnuke po laseh,” je pred projekcijo filma v izolskem letnem kinu Arrigoni dejal režiser Siniša Gačić.

Slovenski ustvarjalni ekipi je to še kako uspelo, saj je v ospredju filma prav pisana paleta čustev, s katerimi se sooča in spopada nekoč zloglasna in okrutna kamoristka. V vrtincu njenega nemirnega značaja pa je bilo dovolj prostora tudi za ljubezen do partnerja Raffaela, ki zboli za rakom, do hčerke Elene, vnukov ...

Kot pove v filmu, pa se je na prostosti večkrat počutila “kot v zaporu”, saj ni mogla veliko pomagati pri partnerjevem zdravljenju. Kljub vsemu iz njene zgodbe, ki je nastala v slovensko-italijanski koprodukciji in je na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejela vesno za najboljši dokumentarec, veje predvsem odločnost ter ponos do tega, da je zaporno kazen dostojno odslužila in ni pristala med skesanci.

Prvi snemalni dan: odhod iz zapora

Scenaristka filma Anka Pirš, med drugim novinarka Tednika na RTVS, je za kamorostično morilko prvič slišala od moževe družine v Neaplju, nato pa jo je spoznala v zaporu. Tam je Cristina Pinto preživela kar dobršen del življenja ter tako zamudila tudi odraščanje hčerke ter rojstva vnukov. Ko je leta 2014 zapustila zidove zapahov, sta z režiserjem Sinišo Gačićem, ki je bil tudi v vlogi snemalca, začela v kamero loviti “novo življenje” Nikite na prostosti. Njun prvi snemalni dan je bil dan, ko je Cristina zapustila zapor, se tam poslovila od vseh in nato v krogu družine v neapeljskem predelu Pozzuoli nazdravila prihodu domov.

Po odsluženi štiriindvajsetletni zaporni kazni se skuša znajti v vlogi matere, partnerice in babice. Sooča se z izzivi vsakdanjega življenja, ki pa ni rožnato. Medtem ko se njen partner zdravi zaradi raka, se sama odpravi na ribolov, da bi kaj zaslužila, vendar ji ne gre najbolje od rok ... Ropi, preprodaja drog in druga nezakonita početja, s katerimi bi prišla do denarja, ne pridejo v poštev. Kakor kaže, je obrnila nov list v življenju, za sabo pustila grobo preteklost in se osredotočila na tisto, kar v življenju, kljub vsemu vedno ostane - za družino. Seveda jo je zanimalo, kaj so si ob tem, ko je dolgo zaporno kazen preživljala na hladnem, mislili domači, predvsem hčerka.

“Tam nihče ne išče kamere”

“Materiala se je v nekaj letih snemanja nabralo veliko, a sem s Sinišo izluščil najpristnejše kadre in skupaj sva sestavila barvito celoto,” je še povedal montažer Andrej Nagode.

V dokumentarcu Hči Camorre ni nič igranega in nič režiranega. “Presenetila me je razlika z delom pri nas. Tam namreč med snemanjem nihče ne gleda v kamero ali jo išče, ampak jo preprosto spregledajo,” je še dodal režiser. Hči Camorre je njegov tretji celovečerec, svetovno premiero pa je doživel v tekmovalnem programu lanskega sarajevskega filmskega festivala.

Ekipi je uspelo pridobiti zaupanje Cristine Pinto in prodreti v najintimnejše plasti njene duše. V dialogih gledalec sliši marsikatero skrivnost, ki pa je nekdanji mafijski morilki ni težko priznati. Niti najhujših deliktov.