Od temnega platna do sinjega neba
“Slikarstva ne ločujem na žensko in moško, daleč od tega!” pravi Andrej Medved, ki v Pilonovi galeriji Ajdovščini kot kustos še do 19. januarja predstavlja Suzano Brborović, Iro Niero Marušič, Marušo Šuštar in Niko Zupančič.
AJDOVŠČINA > Leta 2016 je Andrej Medved v Pilonovi galeriji predstavil umetnost Zorana Mušiča, Marija Preglja in Gabrijela Stupice, dve leti zatem je sledilo nadaljevanje, kot vrhovi druge generacije sodobnega slovenskega slikarstva so se mu pokazali Metka Krašovec, Emerik Bernard, Živko Marušič in Marko Jakše, v najmlajšem rodu pa so mu najzanimivejše štiri slikarke, pravi - in hitro doda, da je izbor tako strokoven kakor subjektiven.
Slika se vrača
“V zadnjih tridesetih letih v likovni umetnosti prevladujejo video, fotografija, ambientalne postavitve, performans ... To je iz ospredja izrinilo sliko, večina jo je že imela za mrtvo,” je Medved pripovedoval na nedavnem javnem vodenju po Pilonovi galeriji. “A v New Yorku se je pred sedmimi, osmimi leti izkazalo, da v kakih stotih, dvestotih galerijah od štiristotih znova prikazujejo platna. Da v ospredje spet prihaja tudi afriško slikarstvo, pa je pokazala Documenta v nemškem Kasslu, kjer vsakih pet let predstavijo pomembne novosti v svetovni umetnosti.”
Kakor se lahko prepričamo že med sprehodom skozi ajdovsko razstavo, Maruša Šuštar (1977) pogosto upodablja majhne figure, drobne ljudi, ki jih poseje po platnu, gledamo pa jih od zgoraj. Že pred več kot šestdesetimi leti je francoska pisateljica Nathalie Sarraute učinkovito opisovala mrgolenje ljudi pod oknom, podoben pogled pa je značilen tudi za Živka Marušiča in njegove slike koprskih trotoarjev, ugotavlja Medved, tudi avtor razprav v katalogu. Opaža, da je slikarstvo Maruše Šuštar potemnelo, kar je vidno tudi na razstavi: “Še zmeraj so tu figurice, le da slikarka zdaj človečnjake dviguje na nebo, jih postavlja v nekakšne nebesne stroje, temne oblake ...”
Od črnih slik do presenetljivo sinjega neba pa je poletela Nika Zupančič (1978). “Povezana je z literaturo, ustvarila je svojo mitologijo in ima pretanjen pogled na svet,” pravi Medved. “Na razstavi imamo pred sabo tri slike neba, ki so na prvi pogled zelo podobne in bi s to čistostjo delovale aseptično, če ne bi bil zraven še Čebelnjak, sestavljen iz raznolikih majhnih skic, poskusov za poznejša dela.”
Mostovi in kaktusi
Suzano Brborović (1988) je na razstavi prvi gostil Miloš Bašin, umetniški vodja Bežigrajske galerije v Ljubljani, kmalu zatem pa tudi Medved v koprski Meduzi. Evropsko uspešna slikarka danes živi v Leipzigu, enem od svetovnih središč slikarstva, kamor se iz Pariza seli tudi Nika Zupančič, je pojasnil Medved. Suzana Brborović se v Ajdovščini predstavlja s tremi slikami iz niza Bridge countries. “Celotno sliko omreži z različnimi linijami. Mreža pravzaprav vzdržuje podobe, brez nje predmetov sploh ne bi opazili,” pojasnjuje Medved in poudarja še, da se slikarka v Nemčiji posveča zlasti tamkajšnji zgodovini, jo vpenja v svojo umetnost.
Na razstavi izstopa dolgo platno, ki ga je poslikala Ira Niero Marušič (1989). “Osrednji predmet tu je kaktus, upodobljen duhovito, nekatere pa to platno spominja tudi na rdeče slike Andraža Šalamuna. Morda, sicer pa med njima ne najdem nobene povezave ali vplivanja. Tu imamo opravka z vulkanskim izbruhom, ki rodi rastlino. Iz ognja vzbrsti zelen, temen, skoraj črn kaktus,” še pravi Medved, ki upa, da to ni zadnja razstava v nizu, predstavitev zadnje generacije: “Verjamem, da bomo med mladimi, ki zdaj prihajajo na akademijo, našli avtorice in avtorje, ki jih bomo predstavili čez pet, šest let.”
