Od Sterijevih nagrad do tantadruja

Za nami je težka sezona, predvsem zaradi prilagajanja našega sporeda še vedno prisotnemu koronavirusu, ki pa se je v drugi polovici vseeno poslovil tudi od našega kolektiva. Kljub vsem križem in težavam smo sezono uspešno pripeljali do konca in jo nadgradili s tremi odmevnimi gostovanji in nagradami, ki se bodo vpisale ne samo v zgodovino našega gledališča, ampak tudi v zgodovino slovenskega gledališča.

Pa pojdimo od začetka. Po odmevni premieri uprizoritve Pet vrst tišine izpod peresa sodobne avtorice Shelagh Stephenson v režiji Maše Pelko smo bili že čez nekaj dni povabljeni na 11. mednarodni festival FemArt v Prištino. Kako težko bo organizirati prevoz scenografije, se nam ni niti sanjalo, saj nihče od prevoznikov ni želel prevzeti bremena težav na meji. Ampak kdor išče, tudi najde - in scenografija je srečno prispela do Narodnega gledališča Priština, prav tako tudi ekipa preko Zagreba in Skopja.

Jure Kopušar, nagrada tantadruj

“Podoba, ki jo je Mihail Bulgakov dal članu hudičevega klana Azazellu, je videti kot prišita na Jureta Kopušarja. Svojo vlogo je član ansambla novogoriškega gledališča oblikoval diabolično in predvsem dvolično. Večplastnost, ki računa na izrazito obrazno mimiko, od prismuknjeno-nagajivega nasmeha vse do največje resnosti, odlikuje tudi kompleksno vlogo Haimona v Antigoni Dominika Smoleta. Samovšečen hedonist, ki ne računa na etične obveze, mehko in cinično hkrati nagovori tako zaročenkino sestro Ismeno kot dvorskega vidca Teiresiasa v tankem ravnovesju med preračunljivostjo, romantično potrebo po ljubezni in lahkomiselnostjo, pri čemer postane odrski lik prepričljiv v enaki meri, kot je prepričljiv igralec. V igri Nenadoma, reka Dimitrija Kokanova se spet mojstrsko večplastno prilagodi različnim vlogam, od Orwella do premišljujočega, skrušenega in dvomljivega, nezaupljivega ter obupanega posameznika, ki se usklajeno s celotno igralsko zasedbo vrti okoli dilem prihajajočega časa.

Jure Kopušar je v pretekli sezoni oblikoval tri zelo različne in hkrati izjemno večplastne vloge - a vendarle brez vzvišene in maniristične igralske distance -, ki so ga v vsej svoji kompleksni človečnosti z zrelo igro približale občinstvu.”

Ja, to je najkrajša letalska povezava. Ampak je bilo vredno, saj je predstava, ki na subtilen in skorajda dokumentarističen način govori o nasilju za štirimi zidovi, pretresla tamkajšnjo publiko. Najprej je obnemela, nato pa z dolgim aplavzom nagradila vse tri igralke - Marjuto Slamič, Ivano Percan Kodarin in Anušo Kodelja. Verjetno tudi zato, ker je nasilje za štirimi zidovi na Kosovem po pričevanjih še veliko bolj prisotno kot pri nas. In ob takih trenutkih se še bolj zavemo, kako moramo spregovoriti o deviacijah, ki smo jim priča v naši družbi, kako moramo odpirati te teme, čeprav so boleče.

Še večji uspeh smo dosegli s predstavo 52 hertzov mlade srbske avtorice Tijane Grumić v režiji Mojce Madon - v njej igrajo Ivana Percan Kodarin, Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel in Ana Facchini -, ki smo jo premierno uprizorili pred letom dni. Predstava je bila izbrana v tekmovalni program prestižnega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu in v močni konkurenci osmih predstav iz bivšega jugoslovanskega prostora smo prejeli kar šest nagrad, in sicer:

52 hertzov, nagrade festivala Sterijino pozorje, Novi Sad

“Mešanica naivnega otroškega pogleda na svet, izkušenj zrele dobe in jezika znanosti ustvarjajo čudežno poetično lepoto dramskega besedila Tijane Grumić. Na tej podlagi nastaja močna in vizualno razkošna predstava, ki se odvija povsod - od morskega dna do vesoljskih višav. Subtilno in poetično režijo Mojce Madon zaznamuje okvirna, metagledališka zgodba, ki jo vodi pripovedovalec, ki povezuje niti dogajanja in skozi celotno igro gradi ter razgrajuje odrsko iluzijo.”

Dr. Milivoje Mlađenović, selektor 68. Sterijinega pozorja

• Matija Rupel - nagrada za vlogo Klovna,

• Urša Vidic - nagrada za scenografsko ustvarjanje in soavtorstvo odrskega prostora,

Arjana Rogelja, nagrada nepogrešljivi Društva gledaliških režiserk in režiserjev

“Arjana Rogelja s predanostjo svojemu delu dokazuje neprecenljivost zaodrskih gledaliških ustvarjalk, brez katerih ne bi bilo gledaliških uprizoritev. Odlikujeta jo pozornost na vsebino in material, od uvodne vaje naprej, ter radovednost in strast do različnih oblik gledališča. Prav zaradi tega besedila v njenih rokah ne ostanejo literarna, temveč zaživijo v polju govorjene besede. Svojega dela pa ne opravlja izjemno natančno samo med procesom, temveč za besedilo skrbi tudi kasneje, v odrskem življenju predstave po premieri.” (Iz utemeljitve)

• Ivana Percan Kodarin - nagrada iz sklada “Dara Darinka Čalenić” za najboljšo mlado igralko,

• avtorska ekipa in igralski ansambel - posebna nagrada za skladnost in celovitost umetniške stvaritve,

Mojca Madon, Borštnikovo nagrado za režijo

V uprizoritvi 52 hertzov mlada režiserka Mojca Madon mojstrsko poveže podobe iz zgodbe družinske stiske z metafizičnim asociativnim ozadjem. Vsem elementom predstave omogoči prosto prehajanje skozi različne žanre, ne da bi izgubila širšo sliko tematske naracije. S svojo ekipo občinstvo premišljeno vodi skozi svet, ki naenkrat vsebuje tako največje kot najmanjše teme človeštva in ki odzvanja v gledalcih še dolgo po ogledu predstave.

(Utemeljitev)

• nagrada Dejan Penčić Poljanski, ki jo podeljuje okrogla mize kritike, za najboljšo predstavo,

• nagrada občinstva 68. Sterijinega pozorja za najboljšo predstavo (povprečna ocena 4,67).

Ivana Percan Kodarin, Borštnikova nagrada za mladoigralko, med drugim za vlogo Deklice v 52 hertzov

“Ivana Percan Kodarin pokaže igralski razpon v dveh skorajda nasprotnih vlogah: kot umirajoča deklica v 52 hertzih prepriča s svojo skrivnostno, celo mistično redkobesedno prezenco, medtem ko se v Ženah v testu na odru odlikuje s popolno koncentracijo, ki lahko vzkipi tudi v nebrzdanost bakhantskega zanosa.”(Utemeljitev)

Gre za izjemen uspeh, ki še vedno močno odmeva v celotnem jugoslovanskem gledališkem prostoru in dokazuje, da imamo v Novi Gorici gledališče, ki ustvarja izjemne, sodobne in prodorne predstave. Dan pred tiskom priloge se je zaključil še en festival - Borštnikovo srečanje. Predstava 52 hertzov se je uvrstila v tekmovalni program in perspektivna mlada režiserka Mojca Madon je prejela Borštnikovo nagrado za režijo, naša najmlajša članica Ivana Percan Kodarin pa Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Društvo gledaliških režiserjev in režiserk je naši izjemni šepetalki Arjani Rogelja podelilo nagrado nepogrešljivi, ki jo podeljujejo za presežno in včasih premalo vidno delo v procesih gledališke umetnosti. Temu pritrjujemo in se veselimo z Arjano, ki si to nagrado več kot zasluži!

In ni še konec nagrad. 11. junija je Trst gostil letošnjo podelitev nagrad tantadruj za primorske gledališke dosežke, ki jih podeljujemo tri primorska gledališča - Gledališče Koper, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče Trst. Lani smo prejeli kar dva tantadruja - za najboljšo predstavo v celoti za 52 hertzov, Matija Rupel pa za igralske dosežke za vloge Klovna v 52 hertzihTijane Grumić in Črička v Čričkuin temačnem občutku Toona Tellegena (obe SNG Nova Gorica) ter Pina Mlakarja in Borisa Kidriča v uprizoritvi In stoletje bo zardelo.Primer Kocbek Andreja Inkreta (Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki). In niti tokrat nismo odšli domov praznih rok. Nagrado za igralske dosežke v minuli sezoni je zasluženo prejel igralec Jure Kopušar, in sicer za vloge Azazella v uprizoritvi Mojster in Margareta po romanu Mihaila Bulgakova v dramatizaciji in režiji None Ciobanu, Haimona v Antigoni Dominika Smoleta v režiji Luke Marcena (obe v naši produkciji) ter več vlog v uprizoritvi Nenadoma, rekaDimitrija Kokanova v režiji Kokana Mladenovića v produkciji SNG Nova Gorica in koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj.

Vsekakor izjemen zaključek sezone, ki nam daje vetra in poleta za uspešno delo tudi v sezoni 2023/2024. Pridružite se nam v njej, vpisi abonmajev potekajo prav sedaj!