Od kriminalne Amerike vse do ... nas

LJUBLJANA > Moderni klasiki, ki so nasledili zbirko XX. stoletje, svojih 20 let praznujejo z raznolikimi novitetami. Pred dnevi so v Pavčkovi dvorani na sedežu Mladinske knjige v Ljubljani najprej predstavili esej Med svetom in mano, ki ga je temnopolti Ta-Nehisi Coates (1975), oster kritik sistemskega rasizma v ZDA, ubesedil kot očetovo pismo sinu, a njegova opozorila in napotki niso preveč optimistični, opaža prevajalka Petra Meterc, medtem ko urednik Aljoša Harlamov kot odliko poudarja “ameriško” prepletanje biografije, leposlovja, eseja ...

Detektiv med klasiki

V zbirko Moderni klaski, ki je “najbrž odločilna pri kanoniziranju svetovne književnosti v slovenščini”, zdaj v večji meri načrtno vključujejo avtorje žanrske literature, poudarja urednik Andrej Blatnik. Tja sodi tudi Raymond Chandler (1888-1959), ki se je v mladih letih strmo vzpenjal v naftni industriji, med gospodarsko krizo izgubil službo, pri 44 letih začel pisati in sedem let pozneje izdal prvi roman z legendarnim detektivom Philipom Marlowom v glavni vlogi - Veliki spanec, ki ga imamo zdaj naposled še v prevodu. Eno ključnih imen “hard-boiled” detektivk je v slovenščino vstopilo že pred pol stoletja, sčasoma pa je od cenenih izdaj še pri nas prilezlo v moderno klasiko. Tega mojstra ne beremo, ker bi želeli odkriti morilca, ampak zaradi izvrstnega sloga, duhovitih opazk, sarkastičnih metafor, temačnega Los Angelesa ... Še marsikaj v spremni besedi našteje Simon Popek, znan iz sveta filma. Chandlerja je vzljubil ob romanu The Long Goodbye, ki smo ga v prevodu Alenke Moder Saje pod naslovom Nikoli več na svidenje dobili leta 1983, krajšo spremno besedo je tedaj prispeval filozof Slavoj Žižek.

Ker Popek ve, kak mojstrski stilist je Chandler, je uredniku predlagal tistega prevajalca, ki je po Blatnikovih besedah zatem prinesel “dodano vrednost”, ob kateri bodo uživali tudi bralci, ki jim žanrsko čtivo sicer ne tekne, jih pa osvoji izbrana slovenščina. “Če je Veliki spanec kriminalka, potem sem jaz papež!” je pribil Branko Gradišnik. “In potemtakem je Kafkov Proces sodna drama. Chandler kot genialni pisatelj zna izrekati metafore o svetu. Izbral si je metaforo, najustreznejšo času prohibicije. V veliki meri pa Veliki spanec spominja na Proces, v obeh imamo človeka, izgubljenega v nerazumljivem svetu. Ampak Kafkov junak se slepi, da ga bo nekoč razumel, Chandler pa se ni slepil. Prevajati pisatelja, ki tudi piše, kot da nič ne ve, je neverjetno težko. Reševati sem moral rebuse. Bil je velik užitek, nekakšno retrogradno reševanje šahovskih problemov.”

Moderni klasiki v prevodu Irene Levičar prinašajo še roman Delno ženska, izvirno napisan v južnoindijskem jeziku tamilščina. Pisatelj Perumal Murugan (1966) je s tem delom dvignil veliko prahu, saj v njem prikazuje zakonski par, ki v času britanske kolonizacije skuša dobiti otroka ...

Od Londona do Trsta ... in Ilirske Bistrice

V zbirki S poti je v prevodu Jane Unuk izšla potopisna knjiga Fado, v kateri poljski književnik Andrzej Stasiuk (1960), dobitnik nagrade vilenica leta 2008, bralca ne popelje na Portugalsko, v domovino naslovne žalobne glasbe, marveč po Srednji Evropi, Romuniji, Črni gori in Albaniji nazaj v svojo karpatsko domovino. Seže tudi v Slovenijo, opisuje denimo bivanje v hostlu Celica na Metelkovi, nekdanjem vojaškem zaporu, kjer se ni počutil pretirano dobro. Tudi v Stasiukovih potopisih se prepleta več zvrsti, lirična, esejistična in spominska proza.

V prevodu, za katerega je poskrbela Staša Grahek, je v zbirki S poti izšla še knjiga, ki jo je uredniku priporočil Carlos Pascual, mehiški pisatelj s stalnim bivališčem v Sloveniji. Pred štirimi desetletji je k nam prineslo tudi angleškega novinarja in glasbenika z doktoratom iz zgodovine arhitekture - Richard Bassett (1955) se pod naslovom Zadnji dnevi v stari Evropi: Trst ’79, Dunaj ’85, Praga ’89 vrača k vprašanjem dediščine dveh imperijev: srednjeevropske habsburške monarhije in komunizma.

Leta 1983 se je kot hornist pridružil orkestru SNG Opera in balet Ljubljana, pri nas je z zanimanjem raziskoval Plečnikove mojstrovine, se družil z arhitektom Edvardom Ravnikarjem, zatem na Dunaju postal dopisnik The Timesa izza železne zavese, pot ga je vodila še na Madžarsko, Češko, knjiga pa po oceni prevajalke vrhunec doseže prav s padcem berlinskega zidu in z žametno revolucijo. Bassett v prvi tretjini prodira v Trst, opisuje pa tudi počitnikovanje na Rabu, kjer mu je poznavalske napotke delil kolega v orkestru ljubljanske Opere - “hornist Bojan iz Ilirske Bistrice, mesta sredi neprijaznega apnenčastega krasa”, kakor se zapiše Angležu.

“A res, omenja me v knjigi?!” se je začudil Bojan Gombač. Poklicali smo ga v Ljubljano, od koder se še zmeraj rad vrača v rojstno hišo v Rečici. Na profesionalno glasbeno pot je kot srednješolec stopil v Slovenski filharmoniji in jo leta 1980 nadaljeval v Operi, bil štiri desetletja hornist, zadnje leto pa je na pragu upokojitve inšpektor orkestra: “Zaradi zdravstvenih težav sem nehal pihati. Polovično delo v orkestru ni mogoče.”

V prvih letih redne službe je ob njem sedel in pihal tudi Richard Bassett: “Kot jaz je bil hornist v orkestru. Spominjam se ga kot zelo izobraženega in vljudnega. Znajde se povsod, tudi pri nas se je. Je zelo dober glasbenik, lepo sva sodelovala. Pozneje nas je ob vrnitvi v Ljubljano še prišel pozdravit, a se že vsaj 20, morda celo 30 let nisva videla.”

Predstavitev knjige z avtorjem bi bila lepa priložnost za ponovno snidenje ...