Ocean morje: Razburkano iskanje globine, ki se ustavi na površju

Kultura
, posodobljeno: 7. 10. 2025, 14:27

Gledališče Koper je svojo 25. sezono pogumno odprlo z uprizoritvijo, ki že v izhodišču nosi vse atribute jubilejne drže - ambicioznost, drznost in iskanje presežka. Roman Alessandra Baricca Ocean morje, v režiji Ivana Lobode in dramatizaciji Helene Šukljan, je besedilo, ki zahteva veliko mero poguma, tako v ustvarjalnem kot v "gledalskem" smislu. Loboda, eden izrazitejših mladih režiserjev, se ga loteva z značilno vpadljivo poetiko, ki koprski oder postavlja v nove estetske razsežnosti.

Sara Goriše kot Dira

Sara Goriše blesti v vlogi mistične Dire.

Foto: Mark Breznik

Predstava nas popelje v domišljijski Almayer, počivališče na "zadnjem okvirju sveta", kjer se zbirajo izgubljeni posamezniki, vsak s svojo bolečino, iskanjem in upanjem. Loboda se ob tem ne odloči za linearno pripoved, temveč gradi predstavo kot niz asociativnih slik, kjer se dialogi prelivajo v monologe, prizori pa v vizualne metafore. Že prvi del uprizoritve nakaže režiserjev namen: ustvariti atmosfero, ki bi ujela bistvo morja kot neskončne, razburkane notranjosti človeka.

Eden najbolj impresivnih prizorov v predstavi je gotovo pogovor med Bartleboomom (Luka Cimprič) in Ann Deveriá (Lara Komar)

Eden najbolj impresivnih prizorov v predstavi je gotovo pogovor med Bartleboomom (Luka Cimprič) in Ann Deveriá (Lara Komar)

Foto: Mark Breznik

A prav v tem poskusu se skriva tudi past. Ritem predstave je izrazito počasen, celo zadržan, zato se prvi del razvleče in gledalec zaradi tega izgubi notranjo napetost. Dogajanje sicer postopno postavlja temelje pripovedi, a brez resnične dramske napetosti, ki bi gledalca vlekla naprej.

Igor Štamulak v vlogi Barona Carewalskega

Igor Štamulak v vlogi Barona Carewalskega

Foto: Mark Breznik

Lobodin režijski pristop deluje izrazito vizualno, skoraj filmsko. Ritem menjavanja prizorov, statičnost kompozicij in poudarjena svetloba ustvarjajo vtis slik, ki bi jih lahko občudovali na platnu. To Gledališču Koper vsekakor prinaša svežino, ki je občinstvo morda ni vajeno. Na odru igralci dejansko igrajo. Med igralci oziroma igralkami izstopata Sara Gorše kot skrivnostna in igrivo distancirana Dira, ki v predstavo vnaša čutnost in toplino, ter Lara Komar kot gospa Ann Deverià, z natančno odmerjeno mero emocionalnosti in elegance.

Sara Gorše in Lara Komar

Sara Gorše in Lara Komar

Foto: Mark Breznik

Poskus dramaturškega vrhunca nastopi pri monologu Maka Tepšića v vlogi Savignyja, ki deluje kot točka, kjer se predstava želi zgostiti in doseči čustveni vrh. A kljub videnemu vložku prizor ne vzpostavi prave katarze. Bolj kot težko pričakovani vrhunec deluje kot zadržan odmev vsega prej videnega.

Mak Tepšić v vlogi Andréja Savignyja

Mak Tepšić v vlogi Andréja Savignyja

Foto: Mark Breznik

Dramaturginja Helena Šukljan je poetično besedilo Maje Gal Štromar preoblikovala v dramski okvir, ki ohranja Bariccov značilni lirični ton, a ga obenem prizemlji v odrsko govorico. V dramatizaciji se čuti občutek za ritem in prostor - dovolj poetično, da ne izgubi izvora, a dovolj jasno, da ostaja razumljivo in gledališko učinkovito. Kljub temu se struktura mestoma giblje na meji med lirično atmosfero in dramsko logiko, kar je pri tako zgoščenem, simbolno nasičenem izvirniku skoraj neizogibno.

Rok Matek kot Michel Plasson in Luka Cimprič kot Ismael Adelante Ismael Prof. Bartleboom

Rok Matek kot Michel Plasson in Luka Cimprič kot Ismael Adelante Ismael Prof. Bartleboom

Foto: Mark Breznik

Sara Gorše v vlogi mistične Dire

Sara Gorše v vlogi mistične Dire

Foto: Mark Breznik

Oblikovanje svetlobe Domna Lušina in scenografija Ivana Lobode sta med najmočnejšimi aduti uprizoritve. Igra senc, odsevi in pridušena svetloba ustvarjajo občutek, da prostor diha skupaj z morjem. Tudi glasba Saša Fajona subtilno dopolnjuje dogajanje, nevsiljivo, a z emocionalnim podtonom, ki povezuje posamezne prizore v celoto.

Blaž Popovski v vlogi Adamsa/Thomasa in Zala Djurić kot Elisewin

Blaž Popovski v vlogi Adamsa/Thomasa in Zala Djurić kot Elisewin

Foto: Mark Breznik
Rok Ličen kot Oče Pluche in Zala Djurić kot Elisewin.

Rok Ličen kot Oče Pluche in Zala Djurić kot Elisewin.

Foto: Mark Breznik

Drugo dejanje prinaša spremembo prostora in ritma: morje izgine, dogajanje se preseli za mizo, kjer liki obsedijo kot brodolomci v lastnih mislih. Četrti zid se podre, ko igralci s svetilkami stečejo med občinstvo. Koreografsko sicer nekoliko neenotno, a z iskrenim poskusom razširitve dogajalnega prostora in komunikacije z gledalcem.

Lobodin Ocean morje išče predvsem empatijo do drugega, do drugačnega, do ranjenega človeka. V tem pogledu predstava deluje kot razmislek o mejah sočutja in notranjih globinah. A čeprav poskuša ustvariti vtis velike metafore, se včasih zdi, da globina ostaja predvsem na površju. Vizualna in čustvena estetika prepričata, vsebinska pa ne vedno dohaja njune intenzivnosti.

Ocean morje je predstava, ki jo je težko opredeliti. Med poezijo in gledališčem, med sliko in zgodbo, med meditacijo in akcijo. Vsekakor gre za pogumen in estetsko dovršen poskus, ki Gledališču Koper prinaša svež veter. Toda valovi, ki jih ustvarja, ne sežejo vedno v globino, ki jo obljubljajo. Ostanejo razburkani, a na površju. Kot morje, ki ga Baricco tako poetično opisuje.