“Oblastniki se kulture bojijo”

PIRAN > “Družina je bila zelo pomembna. Takrat še ni bilo delavnic in podobnega, poleg tega mislim, da se pisanja ne moreš naučiti. Glavna šola je branje literature,” je povedal Vinko Möderndorfer. “K ustvarjanju me je spodbujala mama, navdušena bralka. Njena vzgoja je bila totalno svobodna in mi je po svoje tudi škodila, a pomembneje je, kar mi je vcepila, ne da bi to kdaj izrekla - da je življenje vredno samo, če ustvarjaš. Ustvarjalen si lahko, tudi če živiš pošteno, če imaš družino, če vzgajaš otroke ... A mene družinska ustvarjalnost ni zadovoljila, nekoliko sem jo celo zanemaril.”

Poljub

na nitko sline

z jezikom nizam

tvoje zobe

Zlobca zelo pogreša

Izjemno plodovit umetnik je 22. septembra lani dopolnil 60 let, ob jubileju pa ga je mariborska založba Litera počastila z izborom pesmi v knjigi Predanost. “Madona, tisoč pesmi si napisal!” mešanice začudenja in očaranosti v Piranu ni skrival urednik Orlando Uršič, ki je pesnika pobaral, kako se je lotil izbora 216 pesmi.

Prvenec Rdeči ritual je v samozaložbi izdal pri komaj 17 letih, a zgodnjih treh zbirk ni zajel v izbor. Za svojo prvo uradno ima Mah iz leta 1981 - v pripisu k novemu izboru živo opisuje, po kakšnem obredu mu je urednik na Cankarjevi založbi Tone Pavček izročil sveže natisnjen izvod prvenca.

V novi knjigi prednjačijo ljubezenske pesmi. “Izbral sem tiste, ki so všeč meni, to sem si podaril ob jubileju,” se je nasmehnil Möderndorfer. “A tako obsežen izbor ne more biti samo ljubezenski, zato sem vanj uvrstil še druge pesmi. Nastala je zbirka pesmi o ljubezni in smrti, teh večnih skrivnosti.”

Mednje je vrinil še nekaj družbeno angažiranih pesmi: “Napisal sem jih iz ogorčenja, v začetku devetdesetih let, ko se je naš svet lomil in na cesto po krivici izvrgel ogromno ljudi. Ko sem iskal naslov, sem tuhtal, kakšno pot sva dala skozi jaz in moja poezija v teh 43 letih. Ugotovil sem, da mi je poezija večkrat rešila življenje, o čemer pišem v spremnem eseju. Kot ključna beseda pa se mi je izluščila predanost - v življenju nisem bil zvest, sem bil pa predan. Poeziji in s tem tudi sebi.”

V spremni besedi ga Peter Kolšek uvršča med Cirila Zlobca in Iva Svetino. “Zlobec je bil moj prijatelj. Zelo ga pogrešam, nikoli pa ni bil moj pesniški vzornik. Za zgled mi je bil kot človek,” je dejal Möderndorfer. “Svetina pa je bil pesniški vzor - z erotično nabreklostjo zgodnje poezije.”

Kocbek, Voranc, Lorca ...

Pisanja se nikoli ne loti z mislijo na bralce, je pojasnil: “Zgodbe se lotim, da bi nekaj povedal. Če potem najde pot do sorodnih duš, sem seveda vesel, a v pisanju z namenom, da bi to ljudje brali, se skriva nevarna past - želja po všečnosti. Bistvo umetnosti pa ni všečnost, ampak izpoved. Zato nekatere umetnine do ljudi pridejo pozno, z zamikom.”

Takoj pa odmeva govor, s kakršnim je kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada tudi letos na državni proslavi ob kulturnem prazniku odločno povedal, da politiki ne cenijo umetnikov. “Oblastniki ne marajo kulture, bojijo se je,” je prepričan. “To velja za politike vseh časov. Vedo samo, da kultura troši in ne prinaša glasov. Ne cenijo niti znanstvenikov - ker kakor umetniki niti oni ne dajejo takojšnjih rezultatov.”

Njegov glas je postal mehkejši po vprašanju, h katerim literatom se rad vrača. “Kocbeka berem že skoraj vse življenje, odkar so pri Cankarjevi založbi izšle njegove zbrane pesmi v dveh knjigah. Od prozaistov se ne morem nasititi Prežihovega Voranca. In Cirila Kosmača. Med tujimi mi je zelo všeč češki pesnik Vladimír Holan. Pred dvajsetimi leti sem si natisnil fotografije najljubših pisateljev in jih prilepil med knjižne police. Še zdaj so tam. Med njimi je še Jean Genet. Pa Bertolt Brecht kot mislec gledališča, dramatik in pesnik, ki je s svojo poezijo vsekakor vplival na moje socialne pesmi. Federico García Lorca kot pesnik in kot dramatik ...”

Zamižal je in v spominu preletel fotografije v svojem domu: “Aha, tam je še genialen češki pisatelj Bohumil Hrabal. Ko sem obiskal Prago, sem najprej poiskal pivnico, v katero je zahajal on. Tudi tam imajo na steni njegovo fotografijo.”