Ob Soči ni milosti: Tretji Tolminator presegel pričakovanja (REPORTAŽA + GALERIJA)
Metal za pop*zdit. Tako se v slovenščini glasi slogan največjega metal festivala pri nas, Tolminatorja, ki je na sotočju Soče in Tolminke pred tremi leti zrasel kot nekakšen mlajši brat Metalcampa. Letošnji program morda na prvi pogled ni ponudil tržno zelo privlačnih imen, a izkazalo se je, da imajo programski koordinatorji zelo dodelan, prefinjen in predvsem ekstremen glasbeni okus. Navdušenje še kar ne pojenja.
TOLMIN > Glede na to, da se tale reportaža osredotoča bolj ali manj na glasbeni del festivala, v branje priporočamo tudi drugo, v kateri smo osvetlili tudi splošno dogajanje na festivalu in razkrili, kaj za vraga je v Tolminu počel David Hasselhoff.
Zdaj pa k stvari. V Tolmin smo prispeli šele v četrtek in žal zamudili nastope ameriških thrasherjev Warbringer, nemških Kreator, depresivcev Ghost Bath, domačih Decair in še številnih drugih.
A nič zato, pred nami so bili trije dnevi koncertov. Že zjutraj smo prisluhnili domačim Agan, ki so nastopili na enem izmed treh festivalskih odrov - tistem najlepšem, neposredno ob sotočju Soče in Tolminke. Nastop z Agan je bil tokrat primoran izpustiti vokalist Domen Duša, namesto njega je za mikrofon poprijel Jan Oblak iz deathcore zasedbe Spirits of Stygia. Deloval je nekoliko neizkušeno, mestoma pretenciozno - kot da išče stik z občinstvom, a pri tem ne najde pravega jezika. Toda vsak “prvič” je nekoliko tog, zato mu tega ne gre zameriti. Agan sicer glasbeno ostajajo znotraj preverjenih, varnih koordinat svojega zvoka, brez hudih spodrsljajev.
Beach stage je kmalu zasedel srbski speed metal trio Kobold, ki že desetletje paradira po številnih balkanskih odrih. Presenetljivo všečno tudi za nekoga, ki ni ljubitelj speed metala.
Ogledali smo si nastop italijanskih grinderjev Slug Gore, ki prihajajo iz Ravenne. Zgodbe o gigantskih polžih so v sceni vse bolj priljubljene - spomnimo se samo irskih sludgerjev Ten Ton Slug. No, Slug Gore so, tako kot se za “polžji” band spodobi, postregli z vrhunsko dozo neironičnega grinda. Preprosto fantastično.
Živel D.I.Y. stage!
Z beach stagea smo kmalu pohiteli proti “naredi sam odru” oziroma D.I.Y stageu, kjer smo bili priča goregrind sladkariji, domačim Gastritis, ki prihajajo iz naselja Smrjene v Škofljici. Brutalen in do poslušalca neizprosen goregrind, kot bog zapove.
Takoj po koncu nastopa Gastritis so le streljaj stran, na glavnem odru stali black/speed metalci Midnight iz Clevelanda v Ohiu, kar je vodja banda Athenar med koncertom večkrat poudaril. Z izjemo nagovorov med posameznimi skladbami, ki so bili prežeti z ameriško pretencioznostjo, je bil nastop več kot korekten. Slišati je bilo skladbe Fucking Speed and Darkness, You Can't Stop Steel, Vomit Queen in druge. Pravzaprav idealen koncert za nekoga, ki Midnight pozna le površinsko.
Prisluhnili smo tudi newyorškim hardcore punk legendam Cro-Mags. Bend je deloval zbrano in uigrano, energija na odru ni popuščala, Harley Flanagan pa je z značilno surovo karizmo držal krmilo vse do konca seta. Edini resnejši madež na nastopu je bil zvok, konkretno bas, ki je bil naravnan do te mere, da je požiral detajle in dušil ostale instrumente. Namesto udarca v prsa je poslušalce večino časa zalival z zadušenim brnenjem, ki je v določenih trenutkih preglasilo celo vokal. Škoda.
Daniju Tolmin ni pisan na kožo
Tu je še Me and That Man, kantavtorski blues/countryprojekt Adama Nergala Darskega, sicer frontmana poljskih Behemoth. Koncert je na Tolminatorju deloval kot tujek - ne po izvirnosti, temveč po popolni neusklajenosti s festivalskim duhom. Tudi sam nastop je bil daleč od všečnega. Besedila, prepojena z generično okultno simboliko, so zvenela bolj kot javna vaja, brez globine ali ironije, ki bi jih rešila pred popolno površinskostjo. Vse skupaj je delovalo kot estetika brez vsebine - temna fasada brez česarkoli resnično temačnega znotraj.
Pozornost smo namenili tudi nosilcem večera, angležem Cradle of Filth, ki so pred meseci navdušili v ljubljanskem Kinu Šiška, a tokrat so nas žal peljali žejne čez vodo. Največji problem je bil na vokalu: Dani Filth je z značilnim kričečim stilom sicer ohranjal prepoznavno zvočno podobo, vendar je bila dikcija tako zabrisana, da so vokalne linije pogosto postale zgolj nerazločno piskanje. Njegovi nagovori med komadi so dodatno prispevali k zmedi - ne ravno karizmatični, ampak prej nerodni, kar je jemalo tempo in razpoloženje nastopa. Škoda, da izvedba ni sledila veličini materiala. Cradle of Filth so na Tolminatorju izpadli kot bend, ki še vedno premore kulten katalog, a ga vse težje nosi na svojih ramenih.
V petek je kraljeval grind
Med vrhunce petkovega dogajanja brez dvoma lahko umestimo nastop domačih zastavonoš grindcorea Extreme Smoke 57. Oder na Sotočju se je za dobre pol ure spremenil v surovo fronto, kjer so eksplozivni rafali bobnov, distorzirane kitare in neustavljivo kričanje tvorili zvočni kaos z jasnim sporočilom: nič ni sveto, vse je za razbiti.
Whiskey Ritual, italijanski black’n’roll razgrajači, so se na Tolminatorju predstavili z nastopom, ki je bil - če pustimo ob strani njihovo vse prej kot nedolžno in ideološko vprašljivo ikonografijo - neprikrito zabaven. Njihova mešanica rock’n’rolla, punk provokacije in surovega black metala je delovala kot stara, mastna barka, ki se nevarno ziblje, a nikakor ne potone. Komadi so bili kratki, udarni in nosili so tisto vrsto ritma, ob katerem tudi najbolj načelen metalec nehote začne rahlo kimati z glavo.
Tu so še škotski slam divjaki Party Cannon, ki zase pravijo, da so “sramota za Škotsko” in brez zadržkov priznavajo, da imajo raje Avril Lavigne kot Kelly Clarkson. Party Cannon so na Tolminatorju uprizorili enega najbolj kaotičnih, a hkrati najbolj sproščenih nastopov festivala. Oder je pokal od balonov, napihljivih rekvizitov in debilnih rifov, publika pa je v deliriju skakala, padala, plesala in moshala, kot da jutri ne obstaja.
Nemški mojstri nautičnega doom metala Ahab so v petek postregli z enim najbolj hipnotičnih nastopov festivala. Brez velikih besed, brez odvečnih gest - zgolj glasba, valovi in težka, počasna tišina med tonom in tonom. Zvok je bil brezhiben, vsaka nota je imela prostor, da diha, vsaka distorzija svojo globino. Monumentalen nastop in gotovo eden vrhuncev festivala.
Niso vsi stari mački razočarali
V Slovenijo so se zvečer po slabem letu vrnili grški veterani Rotting Christ - bend, ki ga slovenska publika pozna do obisti, a se ga očitno nikoli ne naveliča. “Tudi kadar so slabi, so dobri,” je po koncertu povedal Jure iz Medvod. In še kako prav je imel. Tudi tokrat so bili kompaktni, uigrani, z odlično zvočno sliko in klasično setlisto. Vse skupaj je vodil Sakis Tolis, ki zna že z enim gibom ali krikom zanetiti ogenj pod občinstvom. Med skladbo Societas Satanas je v pravem trenutku zagrmel še tisti zdaj že skoraj legendarni, lokalno obarvani vzklik: “P*ČKA MATERNA!” Stari mojstri, ki točno vedo, kaj delajo - in to delajo odlično.
Zadnji dan Tolminatorja se je začel z domačim udarcem. Brežiški Dickless Tracy so se še enkrat izkazali za eno najbolj zanesljivih grind/death institucij pri nas. Brata Cepanec in druščina so z neizprosno energijo zarezali v dan, kot da gre za prvo, ne pa petdeseto rundo.
Kmalu so na beach stage prihrumeli Brutal Sphincter iz Belgije, ki so svojo scensko traparijo združili z jasno sporočilnostjo. Med absurdom, blast beati in napihljivimi lutkami so izrekli verjetno najbolj iskren stavek festivala: “Vsi, ki se zaradi svoje barve kože, narodnosti in spolne identitete počutite kakorkoli superiorne - j*bite se!”
Navdušil je tudi trap
Kontroverzno mesto v programu je pripadlo Mimi Barks, predstavnici sodobnega trap metala z industrijskim robom in temačno estetiko. Če se je kdo pred nastopom spraševal, ali to sploh sodi na metal festival, je bil po koncertu odgovor jasen: še kako sodi. Z masivnim zvokom, agresivnim nastopom in suvereno prezenco je Mimi brez težav raztrgala oder in pokazala, da žanrske meje obstajajo le v glavah.
“Odpihnili” so nas tudi finski Oranssi Pazuzu, ki so postregli s psihadeličnim, kozmičnim black metal ritualom, ki se je iz divjega, nekoliko poskočnega začetka razvil v skoraj transcedentalno izkušnjo. Njihov nastop je vzel setlisto preizkušene turneje Muuntautuja. Skladbe, kot so Bioalkemisti, Kuulen ääniä maan alta, Uusi teknokratia in Valotus, so tvorile raztezajoč se trip, ki se je razvil od zamolklega drone uvoda naprej v skoraj hipnotično blazino. Ta glasba ni za vsakogar, a tistim, ki so jo prijeli, je pustila neizbrisen pečat. V minimalistični izpeljavi so dokazali, da ne potrebuješ ekstravagance, le pravo zvočno meditacijo.
Metal za pop*zdit. Ta preprosta, a učinkovita izjava je že tretje leto zapored temelj Tolminatorja - festivala, ki na sotočju Soče in Tolminke ohranja dediščino Metalcampa, a obenem piše povsem svojo, sodobno in ekstremno zgodbo.
Tolminator je festival za tiste, ki vedo, zakaj so tukaj. Ni glamurja, ni preveč blišča - le surova energija, iskrenost in skupnost. In v tem je, navsezadnje, vsa poanta.
