O ženskah, ki so izgubile skoraj vse
Drevi bo na velikem odru SNG Nova Gorica sedma premiera v tej sezoni. Prvo slovensko uprizoritev Evripidove tragedije Trojanke na oder postavlja režiser Jaša Koceli. Poleg igralcev domačega ansambla sodelujejo tudi gosti z različnih področij, enajst pevk pa sestavlja grški zbor.
NOVA GORICA > Evripidova tragedija iz leta 415 pr. n. št. je postavljena v mitsko dobo trojanske vojne, a je najverjetneje dramatikov komentar na takrat aktualno peloponeško vojno, v kateri so se Atene bojevale s Šparto.
“Trojanke so poseben projekt zame, ker je to tudi prvi, za katerega sem se dogovoril na svoji novi poklicni poti v Novi Gorici. Od glave do pete pa je bil projekt sestavljen v osmih urah,” je pred drevišnjo prvo slovensko uprizoritvijo Trojank dejal Marko Bratuš, umetniški vodja. “Edini zadržek režiserja je bil stari prevod, ki ni bil več uporaben, a je Jera IvancTrojanke predčasno prevedla prav za to priložnost,” je še dodal.
Poleg igralcev domačega ansambla (Marjuta Slamič, Patrizia Jurinčič Finžgar, Arna Hadžialjević, Ana Facchini, Jure Kopušar, Miha Nemec, Dušanka Ristić, Kristijan Guček in Helena Peršuh) sodelujejo tudi gosti z različnih področij: glasbenica Raiven (Sara Briški Cirman), plesalec Siniša Bukinac ter politična pesnica sirijskega in palestinskega rodu iz Dubaja Farah Chamma. Enajst pevk, ki so jih izbrali na avdiciji, pa sestavlja grški zbor. Eno največjih predstav novogoriškega gledališča v tej sezoni tako sooblikuje več kot 20 nastopajočih, skupno pa za predstavo stoji približno 50 ljudi, ki so pri predstavi sodelovali eno leto.
“Danes, ko je beguncev največ doslej na našem planetu, saj ocenjujejo, da naj bi jih bilo prek 60 milijonov, je tematika drame zelo aktualna. Trojanke namreč pripovedujejo zgodbe o spregledanih žrtvah, ki najbolj nastradajo v vojnah. To so ženske, ki so izgubile svoje može, otroke, mesto, jezik, civilizacijo … Nimajo ničesar več, le obleko na sebi. Pomembno je, da prikažemo ljudi, ki so izgubili svojo identiteto,” je bistvo Evripidove drame povzel režiser Jaša Koceli. “Gre za globoko človeško žalost. Drama je sicer težko uprizorljiva, v Sloveniji sploh še ni bila, a sem imel močno vero, da je žalost v človeku izjemno ekspresivna in da lahko prek emocij igralcev in glasbe vstopi tudi v gledalce,” je še dejal.
Scenografijo bo 'oplemenitila' replika ladijskega kontejnerja, ki po besedah scenografa Darjana Mihajlovića Cerarja prikazuje nekaj sodobnega in prepoznavnega, obenem pa je modul svetovne trgovine in predstavlja monumentalnost, saj so Trojanke kot vojni plen natovarjali na grške ladje.