Selma Skenderović o tujstvu v najlepši slovenščini

KOPER > “Ni pomembno, katere narodnosti si, dokler veš, da si Slovenec, Hrvat ali Francoz. Morebiti Nemec, Danec, Poljak ... Ni pomembno, v katerega boga veruješ, dokler te ne vidijo, da ga v javnosti častiš z burko ali s križem okrog vratu. Kaj pa če si ateist, ki nima domovine?” kratko zgodbo Brezimni obraz začenja 20-letna Selma Skenderović, Koprčanka, zdaj študentka drugega letnika slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Lani je žirijo Festivala mlade književnosti Urška očarala z dvema zgodbama: v Brezimnem obrazu se Hava spozna z brezdomko, ki ji razkrije, da je njen dom njeno telo iz mesa in krvi ter da Jurčič Desetega brata nipisal le za Slovence. V Plitvinah pa obračuna z družbo videza, potrošništva in zlaganosti.

Vedno ima čas za branje!

“Po eni strani ti družba narekuje zapovedi: bodi zdrava, lepa, natrenirana, jej zajtrk, bodi prijazna ... Po drugi pa ti pravi: bodi, kar si. In Hava, moja junakinja, bi se morala prilagoditi na vseh področjih v družbi in bi na koncu postala tujka še sebi,” je v Kopru poudarila mlada avtorica, ki se je kakor njena junakinja v Slovenijo priselila z družino. A, poudarja, zbirka zgodb ni nikakršna avtobiografija, je pa posejana z drobci resničnosti: “Najlaže je pisati o stvareh, ki jih poznaš.”

Selma Skenderović , mlada uršljanka leta 2020

“Hava, moja junakinja, bi se morala v družbi prilagoditi na vseh področjih, s tem pa bi na koncu postala tujka še sebi.”

Na natečaj, ki ji je prinesel naziv uršljanka leta 2020 in izid prvenca pod mentorstvom Suzane Tratnik, tudi selektorice festivala mlade literature, se je prijavila na pobudo profesorice slovenščine na koprski gimnaziji Ines Cergol, rok za oddajo pa je ujela za las. Piše tudi poezijo, a temo tujstva je laže ubesedila v kratkih zgodbah ... in zmagala. Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in aktivistka, ki v svojih delih največkrat obravnava lezbično tematiko, je v vlogi mentorice poudarila, da je Selmo spoznala kot že “narejeno avtorico”, ki je imela jasne zamisli o knjigi.

Pri celoti je pomemben tudi jezik, Selma je namreč v slovenščini našla drugi dom. Hči Bošnjakov iz Črne gore, rojena na Kosovu, se je v Slovenijo z družino priselila pri devetih letih in že takrat brala najrazličnejšo literaturo. Morala je veliko nadoknaditi, a razni “Frančki in Anice” ji niso zadostovali, s sestro sta hitro postali redni obiskovalki odraslega oddelka koprske knjižnice. Pri uporabi slovenščine išče popolnost, k čemur je Suzana Tratnik ironično dodala: “Marsikateri Slovenec ni doma v slovenščini - mu je že kar tujina.”

Selma tudi zdaj, ko je študijskih obveznosti, povezanih tako s slovenščino kakor z literaturo, ogromno, vedno najde čas za branje. “Če ga nimam, si čas vzamem, pa česa drugega ne naredim,” je nasmejala občinstvo ter povedala, da včasih kako delo prebere tudi zgolj zaradi sloga.

“Napisala je zbirko, ki smo jo dolgo potrebovali. Zbirko o tujstvu, priseljeništvu, prisvajanju novega jezika, nevečinski verski pripadnosti in o večnem krmarjenju med (ne)identitetami,” je Suzana Tratnik zapisala v spremni besedi. Knjigo zaznamujeta še tako humor avtorice kakor likovna oprema Samire Kentrić.

18. novembra bo Selma Skenderović zbirko predstavila še na Obalnih rimah v koprskem CMK-ju, ki se jih je redno udeleževala.