Novi sošolci: Film, ki razbija stereotipe in odpira prostor otroškim glasovom

Film Novi sošolci režiserja Tonija Cahunka skozi oči otrok s Kosova razkriva resničnost vključevanja v slovenske šole – med izzivi učenja jezika, soočanjem s predsodki in veseljem prvih prijateljstev. Zgodbe štirih otrok, ki so glavni protagonisti filma, gledalca spomnijo, da je biti »novi sošolec« izkušnja, ki nas povezuje bolj, kot si mislimo.

"Na slovenskih platnih še nikoli nismo imeli priložnosti gledati otrok s Kosova, ki ne bi bili ujeti v stereotipne vloge priseljencev. Otrokom smo želeli dati glas, da skozi svoje izkušnje povedo svojo zgodbo," pravi režiser Cahunek. Prav to je bil njegov namen - preusmeriti pogled z učiteljev, strokovnjakov in institucij na otroke same, na njihove oči, ki drugače zaznavajo svet.

Film spremlja vsakdan štirih otrok v slovenskih osnovnih šolah in njihove poletne vrnitve v domovino. Ob tem gledalcem ponudi intimen vpogled v proces učenja jezika, soočanja z negotovostjo in postopnega spletanja prijateljstev.

Navdih iz Kranja, zgodba za vso Slovenijo

Ideja za film se je rodila v režiserjevem domačem Kranju, kjer je v zadnjem desetletju zaradi gospodarskih priložnosti v šole vstopilo veliko otrok s Kosova. "Moja sestra se že od začetka kariere ukvarja s tem področjem. Ko je v šoli ugotovila, da je veliko otrok, s katerimi se nihče ne zna sporazumevati, se je začela učiti albansko, odšla na Kosovo in raziskala njihov šolski sistem. Njeno navdušenje me je potegnilo zraven - in tako smo pred sedmimi leti začeli snovati film," pripoveduje režiser.

Film Novi sošolci režiserja Tonija Cahuneka skozi oči otrok s Kosova razkriva resničnost vključevanja v slovenske šole.

Foto: /

Čeprav dokumentarec izhaja iz lokalne izkušnje, odpira vprašanja, ki zadevajo vso Slovenijo. V slovenskih šolah je danes namreč že skoraj vsak deseti učenec priseljenec. To zato ni več obrobna zgodba, ampak del našega vsakdana - tudi na Primorskem, ki ima po statistiki največ priseljenskega prebivalstva. Film se je zato predstavil tudi zgodbo učenke, ki se je šolala na eni izmed koprskih osnovnih šol, ter osvetlil pogled učiteljice, ki se vsak dan srečuje z izzivi vključevanja otrok priseljencev. Čeprav se na šolah že veliko dela na tem področju, film opozarja, da so rezerve še vedno velike in da bo potrebno iskati dodatne poti za uspešnejšo integracijo priseljencev.

Kosovo skozi filmsko kamero

Za režiserja je bilo snemanje tudi osebno raziskovanje, pravi. "Največja novost zame je bilo spoznati Kosovo. Nisem vedel, kakšne posledice je tam imela vojna leta 1999. Veliko šol je bilo uničenih, učbenikov ni bilo, starši današnjih otrok pa so se na skrivaj učili v kleteh in dnevnih sobah. To je nekaj, kar bi morala spoznati tudi slovenska javnost, predvsem učitelji in starši,« je prepričan Cahunek.

Dokumentarec, ki je na slovenska filmska platna stopil pred dobrimi šestimi meseci, tako ni le portret otrok v Sloveniji, temveč tudi most do njihovega izvornega okolja - družbenega in zgodovinskega ozadja, ki močno vpliva na njihovo izkušnjo priseljevanja. Starši teh otrok na šolanje namreč gledajo drugače - mnogi so sami odraščali v času, ko se je izobraževanje dogajalo v improviziranih prostorih, zato je njihova predstava o šoli oblikovana skozi povsem drugačne izkušnje.

Šola je pripravljena, družba nekoliko manj

V filmu in raziskovanju, ki ga je spremljalo, Toni Cahunek ugotavlja, da je slovenski šolski sistem na področju vključevanja naredil veliko, a da širša družba zaostaja. "Učitelji se trudijo, da premagajo jezikovne in kulturne ovire. Problem so predsodki slovenskih staršev, ki jih prenašajo na svoje otroke.

Družba bi morala ponuditi več popoldanskih programov, kjer bi se priseljenski otroci lahko v okolje vključevali tudi izven šole," je prepričan. "Rezerva je tudi pri starših priseljencev, ki pogosto niso dovolj opolnomočeni, da bi aktivno spodbujali otroke pri šolskem uspehu," še dodaja.

Univerzalna izkušnja novega razreda

Čeprav film pripoveduje o otrocih priseljencih, film odpira tudi širše, univerzalno vprašanje: kako je biti novi učenec. "Veliko ljudi se je poistovetilo z zgodbami, tudi če niso Albanci. Vsakdo je bil kdaj v vlogi novinca, nekoga, ki vstopa v neznano okolje. To je izkušnja, ki se dotakne marsikoga," poudarja režiser.

Film, ki je nastal iz čistega entuziazma in potrebe po približevanju priseljenskih zgodb ljudem, danes beleži že več kot 50 projekcij, še 30 jih je napovedanih. Za ustvarjalce je to potrditev, da so zadeli v srčiko družbenega vprašanja.

Čeprav ga je proces snemanja izčrpal, Cahunek priznava, da ga ljudje pogosto sprašujejo, kaj bo z otroki čez deset let. "Morda je prav to ideja za nadaljevanje - prikazati, kje so ti otroci danes, kakšne so njihove ambicije, kako se jim je življenje obrnilo. To bi bilo zanimivo videti," dodaja.

Festival, ki zgodbam daje kontekst

Novi sošolci so bili v Kopru predvajani v sklopu Festivala migrantskega filma, ki že več kot desetletje slovenski javnosti prinaša zgodbe o migracijah. "Šele zdaj, ko ustvarjam dokumentarne filme, vidim, kako malo je priložnosti, da film predstaviš v pravem kontekstu. Festival migrantskega filma je ena redkih takih priložnosti," pravi Cahunek.

Festival migrantskega filma se je leta 2010 začel v Ljubljani in do danes občinstvu ponudil več kot 360 filmov z vsega sveta. Filmske projekcije in pogovori danes redno potujejo tudi v druga slovenska mesta, da bi teme migracij približati lokalnim skupnostim. •