“Nova gledališka normalnost ni ne nova ne normalna”

Pot od Kopra do Novega Sada, kjer se tradicionalno sestanejo predstavniki poletnih festivalov, je daljša, kot bi si človek želel. Še posebej, če se tja odpravljaš samo na sestanek. Nisva še prišla na Hrvaško, ko naju preseneti klic iz gledališča. Zdravstvena inšpektorica je pravkar prepovedala otroško predstavo. Zaradi velike scenografije je bilo nemogoče zagotoviti šest metrov razdalje med občinstvom in odrom. Čez nekaj dni je sledilo zaprtje 2.0, toda izkazalo se je, da smo zadnjo predstavo že odigrali.

Nekaj kav, več sto kilometrov in nešteto izrečenih besed kasneje ... in že sva veselo krožila po Novem Sadu. Sicer nekoliko zmedeno, saj je od mojega zadnjega obiska glavnega mesta Vojvodine minilo že dobrih deset let. Katja je v Novosadskem gledališču (Újvidéki Színház) nedavno režirala Mikve in tukaj prebila mesec dni, zato je njen spomin na to svobodomiselno mesto precej bolj svež. Hitro sva našla hotel. Srbski prijatelji naju niso pustili na cedilu, sobi sta bili prostorni in svetli.

“Hitler bi hitro obupal ...”

Nekje v mestu so pravkar končali sestanek uredništva osrednje srbske gledališke revije. Pridružila sva se jim v enem izmed številnih lokalov v središču. To je glasna in nasmejana družba. Polna anekdot in dogodivščin, ki jih prinaša življenje v gledališču. Dobro so me sprejeli in kmalu na meni začeli vaditi pripovedovanje najzanimivejših anekdot.

Ker sem v gledališkem svetu še zmeraj novinec, so začeli z najosnovnejšimi, vsekakor nujnimi informacijami. V začetni paket tako sodi tudi seznanitev s pomembno osebnostjo, ki bdi nad združenjem festivalov “regiona”. Med vožnjo mi jo je omenila že Katja. To je Vida Ognjenović, režiserka, pisateljica, profesorica igre, intelektualka, demokratka. Gospa je svetovljanka in nesporna gledališka avtoriteta. Njena človeška moč in politična drža sta navdihujoči. Eden od prisotnih za mizo je pribil: “Če bi Hitler moral imeti opravka z Vido, bi se druga svetovna vojna končala leta 1941. Hitro bi obupal, če bi se soočil z njo.”

Večer se je počasi spustil nad mesto in ga odel v temnejše barve. Na plano so pokukali mladi, ki so se, željni druženja, požvižgali na priporočila za zajezitev virusa in se sproščeno potikali po ulicah.

Jugoslavija, moja dežela

Mesto sestanka je bilo naslednji dan restavracija ob Donavi. Enkrat letno se predstavniki gledaliških festivalov srečajo na skupnem druženju, da predstavijo svoje projekte, sklenejo sodelovanje in si med sabo pomagajo, če je treba. In v teh časih si je treba. Sprejela naju je Vida Ognjenović s sodelavcema. Hitro sem ugotovil, da gre za toplo, sproščeno in zelo zabavno osebo. Govori umirjeno in počasi. Brez odvečnih besed in ponavljanj je jasno ter odločno vodila sestanek. Za mizo nas je kakih ducat, a vsi spoštljivo molčimo. Še muha, ki je pred nekaj trenutki brezglavo letala naokoli, se je nekje izgubila. Predstavniki gledaliških festivalov, ki so večinoma režiserji in/ali ravnatelji gledališč, so predstavili razmere, s katerimi se soočajo v koronskem letu 2020. “Nova gledališka normalnost, na katero naj bi se navadili, ni ne nova ne normalna,” zatrdi eden izmed njih. “Ni nova, ker se v gledališču že zadnjih 30 let soočamo s krizo - s pomanjkanjem sredstev in z odsotnostjo skupne ideje o tem, kakšna sta naša vloga in položaj v družbi. Prav tako ta normalnost ni normalna. Več kot polovica sedežev je prisilno nezasedenih, gledalci v dvoranah nosijo maske, prisoten je strah, ki ga naključno kašljanje in kihanje še dodatno spodbujata. To ni normalno.”

Izkušnje so podobne povsod po regiji. Skupni imenovalec je finančni primanjkljaj, ki ga povzročajo napol zasedene dvorane. Če to traja dlje, je nevzdržno, in tega se vsi dobro zavedajo. Zato si pomagamo. Iščemo rešitve, ponujamo igralce, ki so redno zaposleni, snujemo koprodukcije. Dogovorili smo se za predstavo Jugoslavija, moja dežela. In postalo je jasno: igrali jo bomo na festivalu Novi Tvrđava Teater, slovensko premiero pa bo doživela na Primorskem poletnem festivalu, ki ga bodo popestrile predstave z območja skupne države.

Lepo bi bilo obiskati številne prijatelje v deželi tam doli ali z Maori jezditi kite. Lepo bi bilo videti stadion v Montevideu, kjer je v polfinalu leta 1930 proti domačinom igrala jugoslovanska reprezentanca. A med vsemi zelenimi državami sva s Katjo Pegan obiskala Srbijo. Vrnila sva se zdrava in z občutkom, da v godlji nismo sami. Vredno se je povezovati in si biti v oporo. Tudi to je lepo.