Nordijska Črtomir in Bogomila pred krstom

LJUBLJANA > Že ob prihodu v dvorano na stenah zagledamo vegvisirje - vikinške kompase, simbole, ki sporočajo, da se nikoli ne bomo izgubili. Niti v megli in dežju. Niti če ne poznamo poti. Vegvisir je bil za časa vikingov zelo priljubljen tudi med šamani. Predstavljal je duhovni kompas, ki je srce vodil na pot do pravih življenjskih odločitev. Upajmo si trditi, da med slednje sodi tudi obisk nastopa Heilung.

Prva je na oder stopila Lili Refrain, vsestranska glasbenica iz Rima, ki je samostojno glasbeno pot ubrala leta 2007. Sestavila je edinstveno in organsko zvočno paleto, ki jo je popestrila z izvrstnim vokalom, uporabo električne kitare, tolkal, sintetizatorjev in loopov, prek katerih ustvarja meditativno glasbeno podzemlje, v katero vabi prav vsakega izmed obiskovalcev. A kaj ko z uporabo električne kitare in nepotrebnih solaž poslušalca hitro prebudi iz transa, v katerega ga je zazibal njen angelski vokal.

Nastopu Lili Refrain je sledil nekajdesetminutni premor, ki ga je marsikdo preživel bodisi ob šanku bodisi v kadilnici, od koder sta ga kaj kmalu pregnala grom in strela, ki sta naznanila nastop kantavtorice Eivør Pálsdóttir. Mnogim je znana kot avtorica glasbe za Netflixovo serijo Zadnje kraljestvo (The Last Kingdom). Čeprav njena glasba ni tako “plemenska” kot Lilijina ali tista iz štaba Heilung, saj se poslužuje bolj ali manj sodobnih sintetičnih zvokov, ji vseeno uspe pričarati magično vzdušje in poslušalce popeljati v mistično okolje Ferskih otokov, od koder prihaja.

Nazaj v predkrščanske čase

Če sta nastop Eivør naznanila grom in blisk, bi za napoved prihoda kolektiva Heilung potrebovali še vsaj kak potres ali izbruh vulkana. Zunaj je še zadnjikrat zagrmelo in napočil je čas, da se občinstvo sprehodi skozi sipine časa in se ustali v predkrščanski dobi.

Na odru se manifestirajo razna rogovja in vejevja, na sredini pa zasije sveti boben, ki ga člani zasedbe imenujejo Blot. Skozi dimno zaveso stopi Kai Uwe Faust in s pomočjo aromatičnih kadil energetsko prečisti prostor. Med čiščenjem na prizorišče strumno koraka 30 bojevnikov s producentom Christopherjem Juulom in pevko Mario Franz na čelu. Prostor je prečiščen in obred se lahko začne.

Prefinjeni možgani ljudem omogočajo, česar druga živa bitja ne zmorejo: da se kdaj pa kdaj upremo nagonom in se zanesemo na razum. Morda celo prepogosto. Prvinska privlačnost nastopa Heilung je ravno živahen opomin, da pračlovek še vedno prebiva v nas. Ta občutek prvinskosti vzbujajo kontinuirano udrihanje po bobnih iz jelenje kože, poskakovanje, ples in ploskanje bojevnikov, ki so vsesplošno prisotni na odru, Faustovo grleno petje in hipnotični napevi iz grla Marie Franz. Ravno slednji pridejo najbolj do izraza med pesmima Asja in Anoana, ki ju je občinstvo tako težko pričakovalo. Poleg uspešnic Krigsgaldr in Norupo so z odra zazvenele še zgodba o ujetem bojevniku Traust, z ognjenim plesom podkrepljena Elddansurin, ter Hamrer Hippyer, ki je služila kot uvod v zaključno ceremonijo.

Ne koncert ne predstava, ampak - obred

Osupljiva je tudi medsebojna dinamika med svečenikoma Mario in Faustom, ki ob (navidez) nekontroliranem poskakovanju bojevnikov prek vokalov spogledljivo koketirata in na trenutke delujeta kot nordijska različica Črtomirja in Bogomile. Seveda pred krstom.

Nastop Heilung ni zgolj koncert ali predstava. Gre za nekaj višjega, nekaj neukim očem in ušesom nerazumljivega. Sam obred, ki ga uprizarjajo na odru, je intenzivna in meditativna izkušnja za vsakogar. Ritual ni zgolj niz pesmi, temveč neprekinjeno doživetje.

Zato tu ni prostora za izumetničene “kje so roke” ali “še eno isto”, kot smo jih vajeni na metalskih ali rokerskih koncertih. Heilung svoje nastope jemljejo zelo resno, žal pa tega ne moremo trditi za klene metalce, ki si v ambientalnih tišinah med posameznimi pesmimi niso mogli pomagati in so z glasnim vpitjem zahtevali “svoj komad”. Da bi se ognili motečim dejavnikom, bi morda tovrstne koncerte lahko v bodoče prirejali na za to primernejših prizoriščih, denimo v Križankah ali Cankarjevem domu.