“Nisem ubil Elise Day”
“A kakšno ceno imajo sanje? Vse ima svojo ceno,” na smrt obsojeni pravi svojemu avtorju, slovitemu avstralskemu kantavtorju. “Vprašanje je samo, kdo jo plača. Ti? Oni, ki so te spremljati na dolgi poti do sem? Mi, tvoje figurice?” Glasbenik in poet, njegovi liki, glasbeniki in poslušalci se zdaj bratijo v novem stripu Reinharda Kleista Nick Cave: Mercy On Me, poslovenjenem kmalu po izidu izvirnika.
LJUBLJANA > Nemški stripar Reinhard Kleist (1970) je slovenskim bralcem že znan: lani so pri zavodu VigeVageKnjige izšle Sanje o olimpijadi, zgodba somalijske tekačice Samie Yusuf Omar, ki je leta 2012 pri komaj 21 letih med begom iz Libije v Italijo utonila v morju. A nova Kleistova knjiga je sorodnejša leta 2011 pri Sanjah izdani I See a Darkness, štoriji o Johnnyju Cashu, razvpitem “možu v črnem”. Eden njegovih najmarljivejših učencev je Nick Cave, protagonist stripovskega romana Nick Cave: Mercy On Me, izdanega pri založbi V.B.Z. V njem se biografija divje prepleta z odlomki iz pesmi, legendami in miti, kakor se je že pri Cashu. Črno-beli stip, ki je v nemškem izvirniku izšel minulo poletje, je hitro poslovenila ena naših najboljših prevajalk Mojca Kranjc. Zvesta avtorjevi volji je v angleščini pustila tako naslov kakor navedene verze.
Boljši od biografije
Nick Cave je kot nalašč za stripovskega junaka - ima izrazit obraz, prepoznaven slog, melodramatičen, hipnotičen, tudi grotesken nastop. Zlasti pa je storyteller, pripovedovalec zgodb, v katerih mrgoli morilcev, izobčencev, bogoiskalcev ... Slikovite like, njihove usode, pevčevo življenje in divje notranje monologe je Kleist pomešal v kalejdoskop, ki ga ne doume vsakdo. Bolje poznaš portretiranca in njegove pesmi, bolj uživaš.
Opravljeno delo je pohvalil tudi sam Cave: “Strip se je resnici bolj približal kakor katerakoli biografija, to drži ko pribito! A za zapisnik - nisem ubil Elise Day.” Odgovarja seveda na poglavje Where the Wild Roses Grow, v katerem nastopa kot pevec dueta z avstralsko rojakinjo Kylie Minogue, pa tudi kot morilec brhke Elise Day.
A Kleist ni ubral najlažje poti, ni se obesil na same uspešnice. Nasprotno, strip že prične z navajanjem manj znane The Hammer Song - sledi fantu, ki zbeži zdoma in se izmučen zateče v mesto, kjer pa ga ustavijo negostoljubni domačini. Ustreli ga mož znanih potez - Nick Cave v vestern verziji. In že so tu temeljne teme njegovega opusa: iskanje svobode in odrešitve, podiranje mostov za sabo, izzivanje usode, umiranje ...
Vse se je začelo v Melbournu, kjer so v sedemdesetih letih javno moralo izzivali postpunkovski The Boys Next Door, pozneje preimenovani v The Birthday Party. Kot vodilno pesem v tem poglavju je Kleist izbral jezno Masturbation Generation, še posebej zavzeto pa je naslikal pevčevo spopadanje z občinstvom in vsakokratni razpad koncerta. Kontroverzni muzikanti se na lovu za uspehom najprej preselijo v London in zatem še v Berlin, kjer domuje tudi Reinhard Kleist - prav tam je Cave napisal veliko pesmi in kar tri leta klesal svoj prvi roman And the Ass Saw the Angel (1989), ki je leta 2011 v mojstrskem prevodu Andreja Pleterskega pri založbi Modrijan izšel pod naslovom Ko je oslica zagledala angela. Njegov osrednji “junak” je nemi Evkrid Evran, samooklicani Božji izbranec, “Božji meč, oster in nabrušen in nared, da useka”, pripadnik zakrknjene verske ločine na jugu ZDA. Nastopi tudi v stripu in svojemu avtorju poočita marsikaj, medtem ko stripar ignorira pevčev drugi roman The Death of Bunny Munro (Smrt Bunnyja Munra) iz leta 2010.
Cavovo slavno spremljevalno skupino The Bad Seeds duhovito prikaže kot Slaba semena, bolj divjo hordo kakor bend. Precej pozornosti posveti Cavovemu glasbenemu sodelavcu in pajdašu Micku Harveyju, veliko manj pa Blixi Bargeldu in Warrenu Ellisu.
Tudi o ljubezni
V stripu nastopi tudi glasbenica in Cavova muza Anita Lane, njegovega ljubezenskega opusa pa ne zastopa slovita Into My Arms, ampak Love Letter. V zadnjih poglavjih Kleist zgodbo opre na skladbe, ki so tudi temeljni koncertni kamni: The Mercy Seat, Red Right Hand in Higgs Boson Blues.
Cave je septembra lani dopolnil 60 let, mesec zatem pa razvnel ljubljansko dvorano Stožice, kjer je storil še korak naprej v svojem šovu, ki ga Kleist ni utegnil ujeti, pa bi se stripu lepo podal - pevec je med sklepnima skladbama na odru gostil obiskovalce iz prvih vrst.
Stripar je diskretno izpustil tudi najmračnejše poglavje pevčevega življenja, sinovo smrtno nesrečo, ni pa se zmenil niti za novi album Skeleton Tree. In groza, zamolčal je nekaj mojstrovih največjih pesmi! A že tako se mu je strip razrasel čez 322 strani ...
