Nič ni tako neomejeno kot človeška neumnost

Ödön von Horváth (1901-1938) je avstrijsko-madžarski pisatelj in dramatik, ki ga pogosto srečamo na slovenskih odrih. Zgodbe iz Dunajskega gozda, napisane na Dunaju leta 1931, so doslej uprizorili že v Mestnem gledališču ljubljanskem, tržaškem gledališču in ljubljanski Drami. Tokratno uprizoritev na novogoriškem odru režira Primož Ekart, dramski in filmski igralec, ki se je z režijo začel ukvarjati tako, da je najprej režiral samega sebe v monodrami Poročena sama s seboj. Po izjemno uspešni postavitvi črne komedije Pes, pizda, peder pa je režija vse bolj njegovo ključno izrazno polje. Med njegove odmevnejše uspehe sodi režija predstave Nemoč, ki je bila leta 2017 nagrajena z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti. Kot režiser se je v Novi Gorici prvič predstavil s Schimmelpfennigovo dramo Peggy Pickitvidi boga v obraz na malem odru, tokrat pa na velikem postavlja “grenko ljudsko igro”, ki se odvija kot v filmskem scenariju na številnih različnih prizoriščih, od kopališča ob Donavi do bordela.

Moč zgodbe

V pogovoru z dramaturginjo Simono Hamer (pogovor je objavljen v gledališkem listu) je povedal, da ga je k Horváthovemu opusu pritegnilo “to, kar bralca ali gledalca pritegne pri vsaki kakovostni pisavi: moč zgodbe, prepoznavnost in identifikacija s situacijami, polnokrvnost in živost likov, točna psihologija odnosov med liki, življenje, ki naravno teče v vsakem trenutku dogajanja, izjemen dialog, ki ga ni težko izgovarjati na odru. Ker dostikrat vzpostavljamo primerjavo s filmom kot nečim ultimativnim in zveličavnim za to, da je nekaj verjetno, bi lahko tudi za njegovo pisavo rekel, da je v tem smislu filmska, čeprav ima in ohranja vse značilnosti dramske pisave”. V središču Zgodb iz Dunajskega gozda je romantična zgodba naivne Marianne (igra jo gostja Nataša Keser), ki jo na zaroki s preprostim mesarjem Oskarjem (Peter Harl) zapelje predmestni žigolo Alfred (Jure Kopušar). Ob njih nastopa še cela galerija brezperspektivnih malomeščanskih filistrov, ki bi se vsi predvsem radi povzpeli na družbeni lestvici. Dramaturginja Simona Hamer poudarja, da je Horváth “luciden opazovalec in portretist ljudi - tako v dramatiki kot v romanopisju. Branje njegovih dram je listanje po albumih izjemnih likov, ki so v svoji (navidez) nepretenciozni zasnovi še kako posebni in predvsem - meseno resnični.”

Kritičen odnos do predvojne Evrope

Naslov igre je povzet po slavnem Straussovem valčku, ki izraža brezskrbnost in lahkotnost, a Horváth je izpisal mračnejšo podobo “zlate” Avstrije in ideologije dunajskega lepega življenja. Za videzom preproste ljudske igre je moč razbrati kritičen odnos do pojava kriznega časa v Evropi pred začetkom druge svetovne vojne.

“Horváth je pisal zgodbe o ljudeh tistega časa, o svojih sodobnikih. Imenuje jih malomeščani in piše, da tvorijo do devetdeset odstotkov prebivalcev evropskih držav tistega časa. Danes bi jih imenovali srednji sloj, mogoče spodnji srednji sloj. V psihološkem smislu so bili ti ljudje tako običajni, tako normalni, kot so bili ljudje vseh zgodovinskih obdobij in so tudi danes. Kaj je bilo torej tisto, kar je sprožilo, da so ti ljudje povzročili in bili voljni del tako množičnega uničevanja in ene največjih strahot 20. stoletja?” se sprašuje Primož Ekart in dodaja, da “zlahka potegnemo vzporednice z današnjim družbenim dogajanjem. V letih po globalni ekonomski krizi leta 2008 so se družbene razlike še poglobile. Iz te krize so paradoksalno kot zmagovalci izšli ravno tisti ljudje in segmenti družbe, ki so jo povzročili. Srednji razred, v zahodnem delu sveta je to večina prebivalstva, ki je bil vedno ekonomska hrbtenica družbe, izginja ali pa je zdrsnil nižje na družbeni lestvici. To prinaša globoko in trajno družbeno frustracijo. V povezavi z nacionalizmi, populističnimi politikami in načrtnim vzbujanjem strahu pred drugim(i) je ustvarjena eksplozivna mešanica, ki lahko povzroči katastrofo.”

Človeška neumnost

Primož Ekart poudarja, da ga skupaj s soustvarjalci uprizoritve zelo vznemirja “zgodovinski čas in svet, v katerega je postavljena zgodba. Ne (samo) zato, ker bi Horváthovo zgodbo lahko postavili tudi v današnji svet, pač pa zato, ker zdaj dobro poznamo mehanizme, ki so omogočili vzpon zgodovinskega fašizma, in dobro poznamo tudi posledice takratnega družbenega dogajanja”. Horváth nam po besedah režiserja v besedilu poda prerez družbe: “Pripoveduje nam zgodbo o malomeščanih, kot jih imenuje, o množici frustriranih posameznikov, ki so, kot vemo, postali idealen prostor za naselitev ideologije zla - fašizma. Horváth nam skozi svoje like torej poda kontekst, mi poznamo rezultate. In ker vse to poznamo, mi je še toliko bolj nedoumljivo, da se iz zgodovine nočemo ničesar naučiti. Kakšen pa je svet, ki naj bi se ravnal samo po pameti? Kakšna je ta pamet, po kateri naj bi se ravnal naš svet? Se je v času od vzpona ideologij, ki so svet pripeljale v katastrofo, do danes kaj spremenilo?”

Horváth bralca v svoje besedilo uvede z epigrafom: “Nič ne zbuja občutka neskončnosti tako zelo kot bebavost.” Ali, kot parafrazira Ekart, nič ni tako neomejeno kot človeška neumnost: “Precej črna oznaka za nekaj tako cenjenega, kot je človek in njegova vloga v zgodovini sveta. Je res človeška neumnost nespremenljiva stalnica človekove zgodovine?”