Ni nečesa v ozadju ali v ospredju, bistvo je, da smo tudi s travo eno

IZOLA > Na neki način se Joni - tako se sedaj predstavlja slikarka, brez priimka Zakonjšek -, rojena na Primorskem leta 1974, vrača domov, v galerijo Insula, kjer ji je kustos Dejan Mehmedovič pred več kot dvajsetimi leti prvi odprl vrata in razstavil njena dela. Že takrat, pove kustos, je slikarka v formalnem smislu izkazovala izjemno veščino figurativnega upodabljanja narave, h kateri se ves čas vrača oziroma se je s selitvijo iz Izole oziroma iz vasice s pogledom na Dolino Dragonje v Belo Krajino kar vanjo tudi precej dobesedno naselila. V Insuli je imela že več razstav, a prav vsaka je svojevrsten praznik.

Katarzična udarnost

Sredi dne, misel mehka je na svoj način tako neuglašena z raztreščenim vsakdanom sodobnega človeka, da se v njej skriva tudi vse bistvo Joninega ustvarjanja. Cikel je plod dela minulih treh let, saj slike nastajajo postopoma, približno tako, kakor vzklije preplet rastlin v naravi. Vztrajnost in posvečenost, s katerima se vrača h platnom, da bi jim še kak detajl dodala, sta del procesa, ki traja mesece, tudi leta. A njena dela, s tisoči nanosov drobnih potez v olju, prinašajo tudi odgovornost. Zakaj so Jonine slike tako človeško zavezujoče, se sprašuje Dejan Mehmedović v spremnem besedilu k razstavi. In odgovarja: “Ker so tako katarzično udarne. Ker nas bremenijo z močjo, ki tišči v tisti del krivde, ki jo nosimo kot ljudje. Usoda, ki se dotika vsakega živečega bitja na tem planetu, je že dolgo odvisna predvsem od nas, ljudi. Joni s svojim delom išče, ustvarja dobro. Dobro v nas pa je le tisto kar zmoremo dati dobrega drugim. Jonino delo ni le v uprizoritvi, v sliki, podobi, ampak predvsem v konceptu, v ideji, zamisli in vztrajnosti opredelitve.” Nekaj se skriva v teh delčkih, detajlih travnikov, prepredenih, ponekod poležanih, spet drugod cvetočih ...

Preplet vseh in vsega

Kaj tiči v ozadju njenih del, ni pravo vprašanje za slikarko. “Zame ozadje in ospredje nista ločena. Gre za globino življenja, za globino zelo intimnega dialoga z mojim samim bistvom in bistvom življenja, ki je eno. In to vsekakor ni le to, kar vidimo na površini. Vedno, kadar gledam travnike, se srečujem s svojo esenco in z univerzalno povezanostjo prav z vsem, kar je,” pove. Pravi še, da so travnate površine mreža, ki ujame in ohranja njeno osredotočenost, in obenem daje prostor valovanju bitja. “Seveda gre za meditativne preplete in preplet celega življenja: vsi smo prepleteni, vsa bitja, vse rastline. Ničesar ne moremo v življenju ločiti, to je moje ozadje in obenem ospredje,” se nasmehne Joni.

Težko se je izogniti opazki, da je v ospredje postavila trato, travnik, bilke, ki jim človeštvo, ko so mu v napoto, imenuje plevel. Kar seveda največ pove o človeštvu. Jonino ustvarjanje izhaja iz njenega pogleda na svet, nekakšen slikarski ekvivalent pesmi Bakaline Velike Use smo usi: “Blizu mi je - dobesedno in v prenesenem pomenu - gledati na nekaj, kar je neposredno pred menoj, prvi korak, nekaj najvsakdanejšega, banalnega, samoumevnega, kar pa je enako sveto kakor najbolj sveta gora, ker nič ni ločenega. Nič ni eksotično. Lahko se nam tako zdi, a to je naša interpretacija. V resnici je samo plod našega omejenega pogleda. V nečem tako preprostem, kar iz navade prezremo, recimo v travniku, tiči največja skrivnost. Če je tu ne najdemo, je ne bomo nikjer. V resnici sta tu, na dlani, v vsakem dnevu, v vsakem dotiku, v vsakem jutru, v vsaki noči, v dobrem in v slabem trenutku, enaka veličina in enaka skrivnost.”•