Nekdanji ponos danes ni v čast ne Idriji ne Unescu
V najstarejšem rudarskem mestu bo letos okroglih 250 let dopolnila najstarejša ohranjena gledališka stavba na Slovenskem, 130 let pa ljubiteljsko dramatično društvo Idrija. Slednje je s 13 lani odigranimi predstavami v dobri kondiciji, gledališka stavba pa je zdavnaj postarana kino dvorana. Gledališču Idrija namenja hlevu podobno poslopje.
IDRIJA > V najstarejšo gledališko stavbo na Slovenskem so leta 1769 preuredili rudniško skladišče iz ostankov materiala ob gradnji nove, večje žitnice, danes domovanja mestne knjižnice. 120 let pozneje je novo osnovano dramatično društvo v njej igralo predstave v slovenščini in ji s tem dalo slovenski značaj. Društvo, čeprav ponovno obujeno nedavno, je lani navduševalo z igrama Dama s čipkami in Dogodek v mestu Gogi. S slednjo v topilniškem muzeju. V prvotni gledališki stavbi, postarani kino dvorani, oder že dolgo ne zadošča za gledališko dejavnost.
Po mali gimnazijski gledališki šoli vstalo še društvo
Dramatično društvo je pred tremi leti oživelo s pomočjo uspešne male gledališke gimnazijske šole. Na njegovo čelo je stopil nekdanji ravnatelj Gimnazije Borut Hvalec.
Uvodno skupno predstavo Dama s čipkami, Idriji prirejeno Shawovo Pygmailione, so z režiserko Ano Kržišnik Blažica namenili prav opozorilu, da Idrija potrebuje, predvsem pa zasluži, dostojen gledališki oder. 250. obletnica gledališke stavbe se jim je za to zdela več kot primerna.
Kakopak se, kljub drugačnim načrtom, ki jih občina dve desetletji valja po predalih, ni zgodilo nič. Prvotna gledališka stavba, ki je sicer po vojni preživela namero za rušenje, ostaja postarana kino dvorana in v okviru Unesca zaščitena svetovna dediščina. Gledališču namenjajo neprimerno, iz hleva preurejeno rudniško dvorano.
Gledališčniki so svojo lansko predstavo o sprevrženosti mesta Gogi in iskanju poti iz začaranega kroga odigrali v odličnem, nekoliko srhljivem okolju topilniškega muzeja.
Po vikend vajah, ko imajo vsi skupaj z režiserko Kržišnik Blažica čas, v mrzlih gimnazijskih prostorih, nadvse uspešno. Zato 13 ponovitev po boljših slovenskih odrih.
Občina nima, pregovorno uspešno gospodarstvo ne da
Katastrofa se dogaja v občini, ki je pred 40 leti napačno izigrala enormno visoko pomoč prek 60 milijonov dolarjev in še nekaj deset milijonov dolarjev vsemogočih olajšav tedanje republike ob zapiranju rudnika. Vrgla jih je v gospodarske naložbe, ki so druga za drugo propadle. Nekaj malega družbenega standarda pa je prepustila samoprispevkom občanov. Za kulturo, v mestu zlasti na široko razprostranjeno ljubiteljsko, nikoli ni bilo denarja. Preživeli, zdaj uspešni korporaciji, dobitnici tedanje pomoči, pa se za kulturo in družbeni standard ne zmenita. Izjema je Hidriino sponzorstvo najstarejše pihalne godbe v Evropi. To, v sicer pregovorno nekritični občini, jezi vsaj predsednika društva Boruta Hvaleca. V nedavnem daljšem zapisu ob gimnazijski okrogli mizi o propadu razsvetljenske misli, ki je prek rudniških uslužbencev Idriji med drugim dala gledališče, je v Idrijskih novicah zapisal: “Kljub velikemu kapitalu, ki se v Idriji ustvari, ta ostane tam, kjer ni posluha za družbene in družabne potrebe Idrije. Misel skupine pomembnežev se običajno konča pri vprašanju, koliko se kaj izplača in kdaj se bo vložek povrnil. Z dajanjem za kulturo se po njihovem mnenju denar nikoli ne povrne.”
Veliki grenkobi navkljub, bosta društvo in mala gledališka šola obletnici dostojno proslavila. Z njima občina, ki za kaj več kot za premetavanje načrtov in najnujnejše reševanje vsega pred desetletji zamujenega, denarja še dolgo ne bo imela. Drobiž za nekaj lepotnih popravkov kino dvorane bo ob visokem jubileju stavbe seveda napraskala skupaj.
