Nedolžen je skoraj pristal v zaporu

VOLČE > “Danes je težko verjeti, kaj vse je bilo mogoče v osemdesetih letih, ko smo menili, da so se razni tajni agentje, udba in podobni iz državne varnosti umirili. Neverjetno je, da je takrat proti civilistom potekal montiran proces na vojaškem sodišču v srbskem jeziku, v katerem so obsodili devet nedolžnih ljudi, Bolgare, Srbe in dva Slovenca,” je na povabilo organizatorja Lukatelc Zdravka Duše na domačiji pri Lukatelu v Volčah pripovedoval Dušan Merc. Sam se je le za las izmaknil zaporu, čeprav sploh ni vedel, kaj naj bi narobe naredil. Predvideva, da je bila njegova “krivda” v tem, ker je v tistih letih bežno poznal žrtev procesa, bolgarskega državljana, glasbenika Agopa Stepanjana. Na osnovi več kot sto strani dolge obtožnice, ki jo je Agopova žena Cveta predala Mercu leta 2012, je napisal resnični roman Slepe Miši, ki razkriva tragedijo obsojenih in neznosno šikaniranje njihovih bližnjih, celo otrok. Pri Beletrini je izšel lani na skoraj 400 straneh.

Samo Grčar je Dušan Merc

Protagonist romana je knjižničar Samo Grčar, kar je bil v preteklosti Merčev psevdonim. Tik pred upokojitvijo se na Grčarjevi delovni mizi znajde knjiga Igorja Omerze 1984, Orwelovo leto Agopa Stepanjana, ki na osnovi dokumentov razkriva montiran protivohunski in protiteroristični proces v Ljubljani leta 1984. Ko prebira knjigo, ugotovi, zakaj so ga v začetku osemdesetih let zasliševali in sumničavo opazovali. Prav to se je zgodilo Mercu v času, ko je služboval v kadetski šoli v Tacnu. Omerza mu v svoji knjigi namenja sedem strani. “Saj bi bila vsa zadeva banalna, če ne bi imela za vpletene tako hudih posledic. Po mojem mnenju me v proces niso vključili samo zato, ker je slovenska državna varnost vedela, da je vse traparija. Je pa nanjo pritiskala srbska državna varnost in vojska,” sklepa Merc. Kot pravi, je Stepanjana v osemdesetih letih spoznal na Bledu, kamor je prihajal obiskovat teto, Bolgar pa je takrat z ansamblom zabaval ljudi v blejskih barih. “Priselil se je v Slovenijo, da bi bil bliže Italiji. Tu se je poročil, s Cveto sta imela tri otroke. Ko so ga obsodili na devet let zapora, odsedel jih je skoraj sedem, je Cveta poskušala narediti vse, da bi ga oprostili. V zaporu v Sremski Mitrovici ga je našla tako pretepenega, da ga ni spoznala. Država se je spravila na nedolžne, nemočne ljudi, ki se niso mogli braniti. Agentje so morali upravičiti svoj obstoj,” je kritičen Merc, ki se opredeljuje za levičarja v smislu enakopravnosti in socialnosti, “Jugoslavije pa nisem malikoval, kot so jo nekateri, ki so se pozneje obrnili za 180 stopinj in zgolj zamenjali boga.”

Dušan Merc je v svoji dolgoletni pisateljski karieri izdal trinajst romanov, tri zbirke kratkih zgodb in knjigo esejev.

Otroke je treba zaščititi

Merc zameri tistim, ki so maltretirali in zaničevali sorodnike obtoženega. Cveta je izgubila službo, otroke so učitelji in sošolci šikanirali. S tem je prešel na šolstvo in vzgojo, o čemer ima kot dolgoletni ravnatelj na OŠ Prule v Ljubljani veliko izkušenj. “Otroke je treba zaščititi, narediti je treba, kar je prav in ne tisto, kar piše v pravilnikih,” je utemeljeval svojo odločitev o zaščiti dveh deklic pred zlorabo, kar je pred dvema letoma odmevalo po vsej Sloveniji. “Inšpektor, ki je bil zame zgolj preoblečen vodnik službenih psov, me je skoraj spravil ob službo, na koncu je končal kot zadnji tajnik nekega odbora,“ se je ponorčeval. “Danes je otrokom težje, kot je bilo nam. Pritiski sodobnega sveta so hudi. Če se starša ločita, je dodatno hudo, ker ima otrok oba rad.” Ugotavlja, da je šola krivična do fantov: “Ne morejo biti kot pridne punčke, potrebujejo konfrontacijo.” Meni, da bi morali učitelji bolj braniti stroko. Za pisateljevanje pa pravi, da vsak poskuša napisati dober roman, toda le redkim uspe podvig, ki se zapiše v zgodovino. “Najboljših knjig pa ljudje itak ne berejo,” je še pribil.

Duša je povabil na srečanje z Danom Podjedom, ki bo v v soboto pripovedoval o tem, kako hočemo biti videni. Odvetnik Peter Čeferin na Lukatelovo domačijo prihaja 27. julija.

Neva Blazetič