Naše roke so tudi naš obraz
December je mesec, ko si voščimo vse dobro v novem letu. Pri tem si segamo v roke. Motiv rok ima v zgodovini umetnosti dolgo tradicijo in močno simbolno sporočilo: z njimi lahko dajemo, sprejmemo, božamo, se dotikamo, pa tudi udarimo, zavračamo ali grabimo le zase. In prav odtisi rok so osrednji motiv cikla Tihožitje, s katerim se v koprski galeriji Meduza predstavlja akademska kiparka Dragica Čadež.
KOPER > Tihožitje se je rojevalo kar nekaj časa. Pognala so iz prejšnjega cikla z naslovom Stoli, v katerem je Dragica Čadež (1940) prav tako združevala dva materiala, ki sta jih že dolgo blizu - les in glino. “Prepričana sem, da se materiali lahko združujejo. Če najdeš med njimi sinergijo, potem deluje. Kdaj se to zgodi, pa začutiš ... Veliko je treba raziskovati - barve, strukture - in med iskanjem se pojavijo rešitve. Vedno izhajam iz konstrukcije. Precej dolgo je bil to pri meni stol, ki sem ga največkrat naredila iz letvic. Nanj sem položila glineni element - keramično lupino, ki je delovala kot sedeča človeška figura,” pojasni akademska kiparka, od leta 2004 tudi zaslužna profesorica za kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter ustvarjalka, ki si že dolgo prizadeva, da bi keramika v slovenskem prostoru postala enakovredna drugim likovnim zvrstem.
Tudi pri najnovejšem ciklu ji je strukturo narekoval les. Tokrat to niso stoli ali letvice, kot pri prejšnjih delih, ampak odsluženi zabojčki. Pobarvala jih je v črno, vanje pa položila glinene objekte oziroma draperije, na katerih je upodobila motiv rok. Ti gledalca spomnijo na prizore iz Lascauxa ali Altamire, in prav paleolitsko slikarstvo Dragico Čadež navdušuje že dolgo: “Ko to vidiš v živo, obstrmiš in si rečeš - 'pa saj na svetu ni boljšega slikarstva'! Tiste poslikave, narejene v različnih časovnih obdobjih, naplastene na stenah jam, so brezčasne. Kakor del sanj so, kot nekakšne vizije, ki vstajajo od nekod. Ob njih občutim neko povezavo med starim in sedanjim in to sem oblikovala v svojo zgodbo.”
Zgodbo, za katero pravi, da jo je kot umetnica dolžna povedati. Pripoveduje o našem času, zaznamovanim s potrošništvom, s tešenjem lastnih potreb, z grabežljivostjo na eni ter s pomanjkanjem, revščino na drugi strani ... O času, ki postaja vse bolj neobčutljiv na stisko drugega, tudi beguncev.
Kustosinja razstave Tatjana Sirk meni,da postavitev Tihožitje kritično predstavlja aktualno problematiko, obenem pa prinaša ekspresivno presenetljive vizualne in estetske učinke: “Industrijsko oblikovane lesene zaboje preliva črna barva in zdi se, da je toplino naravnega lesa posrkala keramika, ki zapolnjuje lesene volumne in njihove zunanje površine. V kontrastu mehkih glinenih oblik s togimi lesenimi objekti zaslutimo gibanje. Keramične valovite draperije, kot jih imenuje avtorica, zaznamuje predvsem struktura površine z grafičnim pristopom obdelave vdolbin, odtisov in zadimljenih senc kot prispodob našega časa. Vse se na videz počasi premika, leze in uhaja ...”
Družbi, v kateri živimo, uhaja občutek za človečnost. Izgublja ga. Tako kot izgubljamo spretnosti in veščine, kako kaj z rokami narediti. A kot pravi umetnica, nam roke omogočajo, da se izražamo: “Če samo pogledamo Leonardove portrete, gestikulacijo, ki jo vidimo tam in vse njene pomene ... Roke izražajo osebnost človeka. Roke so tudi obraz.”
