Največji kompliment: Tale knjiga je čisto neproduktivna

Pesnica in založnica Anja Zag Golob je znana med drugim tudi po svojih televizijskih kolumnah v nekdanjem Studiu City in po Jajcih, radijskih kolumnah na Valu 202, ki jih, kakor je bilo nedavno slišati v knjigarni Libris, poslušalci zelo pogrešajo. Za zbirko Vesa v zgibi je leta 2014 prejela Jenkovo nagrado, ki so jo takrat podeljevali v Brdih, a je iz načelnih razlogov zavrnila njen denarni del. Po petih zbirkah poezije so med bralkami in bralci njeni prosti spisi, naslovljeni Poskus vsakdanjosti, ki žanjejo izjemno zanimanje, predstavitveno turnejo pa je sklenila prav v Kopru.

KOPER > Prvo prozno delo Anje Zag Golob je zbirka Poskus vsakdanjosti z enajstimi prostimi spisi, nikakor ne eseji, kot je tudi med koprsko predstavitvijo v knjigarni Libris večkrat poudarila v pogovoru z Nastjo Uršulo Virk. Prosti spisi, ker je po eni strani beseda esej morda preobtežena z literarno teorijo in zlasti predstavami o tem, kako naj bi bil tak zapis videti, po drugi strani pa so besedila na svoj način tudi nastajala tako, kot so prosti spisi šoli, pri čemer je glavnina vzklila v času ustvarjanja na pisateljskih rezidencah v Kremsu v Avstriji in v Zugu v Švici, a tudi na vlaku, v kavarni in še marsikje, kjer je lovila utrinke, ki nas osmišljajo.

Ker imamo možgane

Čeprav “postajamo dežela priročnikov” in knjižnih samoizpovedi, kot je avtorica ugotavljala v družbi koprskega občinstva, doživlja njena knjiga nepričakovan odziv. “Ne pristajam na logiko, da je treba izdajati, kar se najbolj prodaja. Verjamem, da ima bralstvo možgane. Pišemo in izdajamo, da zaposlimo ta del telesa,” je povedala. In če gre soditi po odzivih bralstva, tudi navdušenih komentarjih po koprskih predstavitvi, ji to odlično uspeva.

Anja Zag Golob

pesnica in založnica

“Ne pristajam na logiko, da je treba izdajati, kar se najbolj prodaja. Verjamem, da ima bralstvo možgane. Pišemo in izdajamo, da zaposlimo ta del telesa.”

Ne gre za osebnoizpovedne zapise ali pričevanja, čeprav so kakopak v izhodišču osebni, a kot je dejala povezovalka večera, jih povezujejo točke humanizma, ki so vsem skupne. Kieślowski, Kultura, EKV, Čaj, Restana rpica, Poezija, Pisma, Kölnski koncert, Vlaki, Knjigarna in Drevo so Poskusi vsakdanjosti zato, ker se prav vsi začnejo z nekakšnim drobcem iz vsakdana, ki bi lahko tisti hip pomenil nekaj bistvenega samo avtorici, a bolj kot iz njega tke razmišljanja, bolj se izkazuje za nekaj dragoceno skupnega, univerzalnega. V spisih določeno podrobnost, detajl, partikular-nost, ki, recimo, “drugih piscev ne zanima, saj se ukvarjajo z 'velikimi', pomembnejšimi temami”, skuša abstrahirati v nekakšen simptom - v Jajcih, njenih radijskih kolumnah, so bile teme bolj politične in neposredno družbenokritične, v spisih so večinoma bolj humanistične.

Vendar gre v vsakem primeru za delitev nekakšnih “primarnih občutij”, zato so tudi odzivi “primarni” - presenečena in ganjena je ob številnih vzhičenih odzivih, ki jih prejema tako po elektronski pošti kakor v živo, v katerih želijo bralci deliti svoja občutja ob posamezni temi, bodisi je to odnos do generacijskih glasbenih mojstrovin (EKV) ali pač vse, kar lahko predstavljajo prostori, kakšne so čajne hiše ali drugi podobni kraji druženj, ki v dobi, ko šteje le dobiček, izginjajo (Čaj) ... Pa ob tem ni potrebno ne oboževati EKV ali filme Kieślowskega ne biti poseben poznavalec ali ljubitelj čajev. Iz spisa v spis je namreč močnejši občutek in želja po ohranjanju vsega, kar nas dela ljudi, pa čeprav se v dobi konzumerizma, kot ga imenuje avtorica - ta je knjigo izdala v samozaložbi-, posebej pri mladih izgublja zanimanje za marsikaj bistvenega.

Poezija brez domovinske pravice, a najbolj naša

Že poezija, je dejala, je v precej slabem stanju in “nima nikjer prave domovinske pravice”. A poezija nam je najbolj lastna, saj smo jo edini sposobni ustvarjati, velikokrat pove Anja Zag Golob tudi na svojih Skupnih branjih poezije, s katerimi je začela lani, da bi med drugim ljudem dokazala nepotrebnost strahu pred to obliko umetnosti, ki v resnici ne potrebuje, kot nas učijo v šolah, razumevanja, seciranja, kaj je pesnica ali pesnik želel povedati ... Pomembneje je, kaj vsak posameznik v njej najde. “V času, ko smo ves čas pod pritiskom, da moramo biti produktivni, je branje poezije najbolj revolucionarna gesta.” Strah, da nečesa ne bi razumeli, je povsem odveč, je prepričana pesnica, ki bo tudi o tem že jutri ponovno razpravljala s prijavljenimi na drugo Skupno branje v Kopru.

Tudi o strahospoštovanju do poezije govori množičnost odzivov na njeno prozno zbirko, saj jih je pri pesniških, kot ugotavlja, bistveno manj, pa precej drugačni so. “Vendar je literarnemu ustvarjanju skupno, da produktivnost ni med lastnostmi, ki bi jih zasledovali. Največji kompliment, ki mi ga lahko nekdo da, je: Tale knjiga je čisto neproduktivna,” je nasmejala občinstvo in pravzaprav spregovorila uporu in svojevrstnemu odporniškemu gibanju, katerega del je vsak, ki se je sposoben ustaviti, si vzeti čas za branje, premišljevanje, opazovanje okolice ... za sila neproduktivno, a tako nujno početje.

Eden od motivov za pisanje proznega dela je bil tudi nekakšen strah izgube bistvenih oprimkov našega sveta. Spomnila je na zapis filozofinje Alenke Zupančič iz časa zaprtja družbe zaradi pandemije covida-19, v katerem je razmišljala, da morda kmalu sveta, kot smo ga poznali, ne bo več. “Ustrašila sem se, da, recimo, Keitha Jarretta ne bom mogla več poslušati, kot sem ga dotlej. Edino orodje, da bi ohranila delčke sveta, je bilo pisanje. Želela sem vsaj v zapisih ohraniti stvari, da bi še prepoznala svoj svet.” Ki je v resnici, kar je po prebrani knjigi brez dvoma moč zatrditi, svet premnogih. In zlahka postal svet vseh, ki jih spisi okužijo.

In v tem svetu ima bistveno vlogo skupnost, tudi tista, ki se zbira v knjigarnah, dokler so te prostor druženja - kakor je koprski Libris, sta tudi knjigarni Mariborka in Šiškla, ki jih pesnica in založnica zagnala z ekipo založbe VigeVageKnjige. “Knjigarna kot točka v mestu, na katero lahko vedno računaš, da bo v tej norosti tam nekdo, s katerim se boš lahko pogovarjal, da bodo tam knjige, ki so pomembne ...” Pribežališče, ki vrača vero v dobro.

---