Največje priznanje je nagrada otroškega občinstva
V tednu, ko v Koper vabi 5. mednarodni festival gledališča za otroke Pri svetilniku, v Gledališču Koper praznujejo tudi izjemen uspeh predstave Favole al telefono - Pravljice po telefonu, ki bo v soboto ob 19. uri v Kopru premierno zaživela še v slovenski različici. Igralec Francesco Borchi in režiser Jaka Ivanc sta v nedeljo v Trstu s 4. mednarodnega festivala za otroke Dadadù odnesla kar štiri nagrade.
KOPER, TRST > Na festivalu Dadadù v organizaciji tržaškega združenja ZaTroCaRaMa, na katerem so se med 15. in 24. avgustom na vrtu Muzeja Sartorio predstavile otroške produkcije iz Italije, Španije, Hrvaške in Slovenije, je produkcija koprskega gledališča Favole al telefono - Pravljice po telefonu oziroma njena italijanska različica v režiji Jake Ivanca in igralski stvaritvi Francesca Borchija prejela kar štiri nagrade: za najboljšo predstavo v celoti, režijo, igro in nagrado otroške žirije.
Na domišljijsko potovanje brez ekranov
Prav slednje se je najbolj razveselil igralec Francesco Borchi, ki je bil pobudnik, da bi katero od pravljic znamenitega Giannija Rodarija uprizorili v igri za otroke. Tako jih je šest iz zbirke iz leta 1962 pristalo v pripovedi o trgovskem potniku, ki vsak večer eno pravljico svoji hčerki pove po telefonu. “Najbolj me veseli, da so predstavo nagradili otroci,” nam je včeraj povedal v telefonskem pogovoru. “Veseli me, da se z uprizoritvijo podajamo na popotovanje po domišljijskem svetu, pri čemer za eno uro pustimo ob strani naš dejanski vsakdan. Predvsem pa je predstava način, da bi današnjim otrokom povedali, kaj je nekoč bil in predstavljal telefon. Telefon nas je nekdaj povezoval na drugačen način, predvsem pa je bolj stimuliral domišljijski svet in svet sanj, za kar nas današnji telefon, ki nam pri marsičem pomaga, žal prikrajša, saj nam s svojimi hipnimi odgovori na vsa vprašanja in onemogoča prav domišljijo. To, da ga danes v odnosu do otrok pogosto uporabljajo za zabavo, je nevarno.”
Nekoč smo se oddaljeni počutili bliže
In kako je bilo nekoč? “Nekoč si nekoga pogrešal in si ga po telefonu slišal za pet minut na dan, kar je v tebi omogočilo rast čustev in želje, da bi ga resnično še rad slišal. In čeprav smo bili daleč drug od drugega, smo se zaradi tega nekako počutili bliže, kakor se počutimo danes. O tem rad pripovedujem skozi zgodbo,” je dejal Borchi. V zgodbah Giannija Rodarija odkriva nekdanji svet svoje analogne generacije, v katerem, pravi, je bilo precej “drugačne globine”, a sodeč po nagradi otroške žirije, ga zmorejo razumeti tudi današnji mladi, če se le uspejo odmakniti od ekranov.
Ponujati alternativo svetu ekranov in bombardiranja z informacijami je tudi svojevrstna misija režiserja Jake Ivanca, ki pravi, da je bil v času Rodarijevih pravljic “dovolj glas očeta in nekaj kovancev za telefonski klic, da so nastale zgodbe, ki so do danes ohranile čar”. “Prav to poskušamo poudariti - da je otroška domišljija brez tehnologije veliko bogatejša,” je po podelitvi poudaril režiser in tudi vse pogosteje scenarist svojih predstav.
Slovenska različica bo na odru koprskega gledališča premierno zaživela v soboto. Francesco Borchi, sicer italijanski igralec, ki v Sloveniji prebiva že osmo leto, je pred igro v slovenščini, pravi, nekoliko bolj napet, vendar je izziv, ki ga ima rad, saj niti ni prvi. “A tokrat sem na odru prvič, kar je po svoje strašljivo, a obenem vznemirljivo, kar je tista spodbuda, zaradi katere ljubim svoje delo. Vsakič, ko grem na oder, si - z vso odgovornostjo, ki jo čutim - rečem: Zabavaj se!”
