Naj se strašna zgodba ne ponovi

Pred srečanjem na ljubljanskem Rožniku 23. junija, ko bodo razglasili dobitnico ali dobitnika 30. Delove literarne nagrade kresnik, so v tropskem rastlinjaku ljubljanskega botaničnega vrta podelili jubilejnega kresnika za najboljši roman minulega desetletja. Žirija je kot najboljšega med najboljšimi prepoznala Draga Jančarja in njegovo leta 2011 na Rožniku nagrajeno mojstrovino To noč sem jo videl.

LJUBLJANA > Moderni klasik slovenske in tudi evropske književnosti Drago Jančar, ovenčan že s štirimi Delovimi nagradami za najboljši roman leta, je priznanje desetletja prejel za “eno od najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj”. To noč sem jo videl je leta 2010 izdal pri založbi Modrijan, ki jo je lani doletel žalosten konec.

Mrtvi ne govorijo

O svojem devetem romanu je Jančar pred devetimi leti govoril tudi v intervjuju za naš časopis, kot slovenski književnik v fokusu mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Zgodbo o “nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe”, je oprl na resnično usodo Rada in Ksenije Hribar, ki so ju leta 1944 na gorenjskem gradu Strmol prijeli partizani in ju usmrtili. Deloma je roman postavil tudi v srbsko Vranje, kjer je služil vojsko, a med pisanjem romana ni obiskal ne strmolskega gradu ne Vranja: “Stvar sem hotel pustiti v tistem območju, kjer me je zadela. Ko sem prebral pričevanje v zgodovinskem časopisu Kronika, mi je začela nastajati zgodba. Vanjo je prišlo tudi Vranje, moje osebne izkušnje. Vojska je vojska, naj bo stara kraljeva ali novejša socialistična. V Vranju sem preživel eno leto, in nenadoma so se mi odprle tiste pokrajine, način življenja, nekako je korespondiralo s stvarnim podatkom, da je junakinja z oficirjem pobegnila nekam v Srbijo. Najlaže sem ju postavil v kraj, ki ga poznam, ki je moja življenjska izkušnja.”

Drago Jančar, pisatelj

“Pišemo o minulih časih in usodah, skušamo jih razumeti, pa niti svojega časa in dogodkov okrog sebe na razumemo prav dobro.”

V daljšem pogovoru je pojasnil tudi, da v slogu rad preizkusi kaj, česar prej še ni; in tako je šel pri To noč sem jo videl “v lapidarne stavke, v tehniko direktnega prvoosebnega pripovedovanja, brez slogovnih vragolij, značilnih za prejšnji tekst”; dve leti prej je objavil roman Drevo brez imena. Ključna pa je rašomonska tehnika, čeprav moramo to oznako pri To noč sem jo videl jemati z zadržkom, kakor je opozoril že pisatelj: “V izvirnem Rašomonu imamo različne poglede na isti dogodek, jaz pa sem izbral več pripovedovalcev, ki sestavljajo zgodbo, in vsak naslednji jo časovno vleče, jo potegne naprej, proti koncu. To je tudi trik, ki bralca drži v napetosti.”

Pomembno je, da glavna junakinja, o kateri vsi govorijo in ki ves čas nastopa, nikoli ne spregovori: “Odločil sem se tudi, da ne grem v noben psihološki zaris. Njen portret sestavijo izključno drugi pripovedovalci.” Kar je pomenljivo: mrtvi ne govorijo.

Upa, da ne bo nasilja

Leto 2020 je spet Jančarjevo: marca je roman Galjot iz leta 1978 pod naslovom La fuite extraordinaire de Johannes Ott izšel pri založbi Phebus, ki je doslej izdala že sedem Jančarjevih knjig v francoskem prevodu. Prejel je letošnjo avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, že lansko jesen se je z nemškim prevodom romana In ljubezen tudi (Wenn die Liebe ruht) uvrstil na vrh lestvice najboljših knjig po izboru nacionalne radiotelevizije ORF, zdaj pa je mnogim nagradam dodal še kresnika desetletja.

Včeraj je za naš časopis povedal, da ga je novica o novem priznanju našla v brunarici v hribih, kjer piše nove stavke: “Samo skočil sem v Ljubljano in zdaj sem spet nazaj in od daleč spremljam čudno dogajanje, ki je zajelo svet in nekoliko tudi naše kraje. Močno upam, da se ne bo razraslo v nasilje.”

Ko je pisal To noč sem jo videl, je pogosto pomislil na verz “zgodovina, slepi nemir človeštva” iz Kocbekove Zgodovine. “Neki ljudje živijo svoja normalna življenja, potem pa pride zgodovinski vihar, ki vse spremeni, pogosto na tragičen način. Pišemo o minulih časih in usodah, skušamo jih razumeti, pa niti svojega časa in dogodkov okrog sebe na razumemo prav dobro. Saj vemo, da ne pišemo za večnost, naša umetniška prizadevanja so krhka kakor naša življenja,” ugotavlja. In doda: “A če tvojo knjigo po desetih letih še zmeraj berejo, na vseh koncih prevajajo in celo še enkrat nagradijo, ostaja upanje, da bo obstal spomin nanjo in na življenja, ki jih je iztrgala iz pozabe. Naj se nam ne zgodi, da bomo rekli: glejte, berite, vse to se je že zgodilo.”

---