Nagrajena Mario in Čarodej ... kmalu na plaži
Mario in čarodej je najboljša predstava primorske gledališke sezone po mnenju žirije nagrade tantadruj, ki jo sestavljajo Martin Lissiach, Ana Perne in Matej Bogataj. Slovensko stalno gledališče je slavilo v domačem okviru, na vrtu muzeja Sartorio v Trstu, kjer se je podelitve udeležil večji del zasedbe.
O uprizoritvi novele Thomasa Manna, satire fašizma v dramatizaciji Tatjane Doma in režiji Ivane Djilas, predvsem o doprinosu ustvarjalne ekipe je žirija napisala: “Čas nastanka koncizno zajame kostumografija Jelene Proković, v usklajenosti z masko Iryne Neveza in Tine Lovrič, ki daje nastopajočim videz nekakšne uniformiranosti takratnega časa in ujame mannovsko razmerje med dekadenco in ekspresionizmom, medtem ko scenografija Sare Slivnik izčiščeno upodobi letoviško prizorišče z uokvirjenim peščenim bazenom kot prostorom igre in tako opozarja na dejstvo, da je vse skupaj iluzionistična škatla, v kateri ni nič, kot se zdi. K iluziji prispeva glasba Boštjana Gombača, ki domišljeno umešča dogajanje v obmorski kraj ter skrbi za vrsto humornih, a hkrati pomenljivih, ironično obarvanih vnosov, kakršno je začetno igralsko posnemanje galebjih krikov. Kakor razgibajo dogajanje in podkrepijo občutja oseb raznovrstne glasbene intervencije, tako je za celovito uprizoritveno podobo bistvena tudi koreografija Maše Kagao Knez, ki igralski zasedbi ponuja trdno izhodišče za tematizacijo posameznikove volje oziroma spraševanje o individualni svobodi.”
Dovršena podoba z morskim horizontom na slikarskem platnu in galebi, ki se oglašajo iz grl igralcev in igralk
Predstava je soglasno prepričala občinstvo, ki je pohvalilo tudi estetsko dovršeno podobo in efektno “zvočno” kuliso. O scenografiji je Sara Slivnik povedala: “Oblikovanje prostora pri predstavi poskuša s posameznimi scenskimi elementi ujeti atmosfero vročega, glasnega in turistov prepolnega obmorskega počitniškega mesta. Zasnova scenografije ne išče hermetičnega, temveč sledi želji po oblikovanju fragmentiranega prostora, ki dovoli prehode med različnimi prizorišči. Oblikovanje scenskih elementov se poigrava z klasičnimi gledališkimi tehnikami iluzije. Peščena plaža je tako ujeta v bazen/peskovnik, gostišče je označeno z lestencem, morski horizont pa je poslikano platno, ki poskuša priklicati vzdušje poletja.”
Ambientalno glasbo je ustvaril Boštjan Gombač, ki je po lastni izjavi dobil navdih v zvokih narave: “Idejo za to dokaj nenavadno in nevsakdanjo zvočno sliko sem dobil kar sredi Ljubljane, ko so me, še pred začetkom študija v SSG-ju, kar naenkrat, od ranega jutra naprej, spremljali zvoki galebov med preletom Delove stolpnice. Da, galebi, čisto pravi, tisti z obale. Igralski zasedbi sem že na prvi vaji predlagal, da bi bila predstava brez posnetih zvokov, saj bi le-te proizvajali sami. In poskus je uspel. Med nadaljevanjem ustvarjalnega procesa sem med glasbeno-koreografske vaje (poleg songov) vpletel še zvoke vetra, ladje, gneče na plaži, škržatov, zvoke narave ponoči, itd. Z izjemno ekipo igralk in igralcev je bil proces vaj v prvi vrsti profesionalen, navdihujoč ter poln smeha in dobre volje. Že pred to idejo pa je bila režiserkina želja, da bi predstavo spremljala harmonikarka. Na tem mestu se nam je po srečnem naključju pridružila Ivana Kresevič, ki je svoj odrski debi opravila z odliko in suverenostjo, kot bi to počela že vrsto let.”
23. julija v San Simonu
Zvočna in scenska podoba bosta pridobili dodatno, “naravno” noto na naslednji ponovitvi nagrajene predstave v nedeljo, 23. julija na plaži San Simon v Izoli v okviru Primorskega poletnega festivala.