Nadarjena, vedoželjna in ustvarjalna

Kultura
, posodobljeno:

Serena Sluga, šestnajstletna dijakinja Humanističnega liceja Simon Gregorčič na slovenskem licejskem polu v Gorici, prihaja iz Kozane v Goriških brdih.

Serena Sluga rada igra tako flavto kakor klavir,  bere, slika in piše.
Serena Sluga rada igra tako flavto kakor klavir, bere, slika in piše. Mateja Pelikan

Serena Sluga se je rodila v glasbeni družini, mama Clara Bensa je violinistka, oče Alessandro Sluga pa violončelist. Svoj vsakdan, ki je bil razpet med Kozano, Gorico in Novo Gorico, je pred dvema letoma nekoliko spremenila. Po opravljeni Glasbeni šoli v Novi Gorici se je odločila, da bo študij flavte nadaljevala na Konservatoriju Jacopo Tomadini v Vidmu, kjer sedaj obiskuje 2. letnik pri Giorgiu Marcossiju.

V svet glasbe jo je vpeljala Doris Kodelja. Na nastopih in tekmovanjih se je nabralo kar nekaj nepozabnih trenutkov, pravi Serena: “Glasbena šola mi je v spominu ostala kot drugi dom. Učiteljica je bila prijazna z mano, a se je tudi jezila, če nisem vadila. Z mano je bila potrpežljiva. Naučila me je veliko stvari, na katerih lahko gradim naprej.”

V rubriki Primorski glasbeni talenti, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper, predstavljamo mlade primorske glasbenike, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in dosegajo opazne uspehe doma in v tujini. Gostja tokratne istoimenske rubrike v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, bo flavtistka Serena Sluga. Prisluhnili bomo flavtistko Sereno Sluga, ki obiskuje Konservatorij za glasbo v Vidmu. Poslušali bomo njenim izvedbam Hindemitha, Händla, Puciharja in drugih skladateljev.

Skupaj sta prehodili vso pot nižje glasbene šole. Učenka je na različne načine presenetila tudi učiteljico: “Že na začetku je pokazala veliko talenta. Fascinirala so me njena zainteresiranost za glasbo, radovednost, želja po odkrivanju vsebine glasbe in splošna razgledanost majhnega otroka, ki ni pogosta. Zanimivo je bilo, da sva začeli delati na drugačen način, kot sem ga bila vajena pri ostalih. Lepo je bilo, ker je bila delavna, hkrati pa je iskala v vseh skladbah zgodbe, slike iz narave ... Tehnično izpopolnjevanje pri njej ni pomenilo samo vadbe. Ko je dobila neki smisel, idejo, je vse steklo samo.”

Sereni so se nekatera državna in mednarodna glasbena tekmovanja bolj vtisnila v spomin, druga nekoliko manj. Doris Kodelja poudarja: “Njeni najvišji rezultati zame niso najpomembnejši. Veliko več mi pomenijo njeni dosežki in posebne nagrade v smislu priznanj za najboljšo izvedbo obveznih skladb ali posebnih skladb izbranih avtorjev. Tam je pustila svoj jaz, dodala neko svojo interpretacijo.”

Serenine glasbene dejavnosti še zdaleč niso omejene na flavto. Med najljubšimi skladatelji izbere Ludwiga van Beethovna in Petra Iljiča Čajkovskega - slednjega, ker ima rada balet, saj je obiskovala lekcije pri Sergeju Semenjuku. Čeprav je njen prvi instrument flavta, pa je na Glasbeni šoli Nova Gorica zaključila tudi klavir pri Mileni Židanik-Vuga. Obe glasbili sta ji všeč; klavir, ker lahko sama ustvarja svojo melodijo, pri flavti pa obožuje zvok, ki je nežen in spominja na ptičje petje. Njen prosti čas so zapolnjevale vaje s šolskim simfoničnim in pihalnim orkestrom. Rada bere, zlasti fantazijske knjige, je ljubiteljska slikarka, vrstiti so se začela tudi njena prva avtorska besedila.

In odkod črpa navdih? “Pri igranju flavte se samo vživim,” pravi. “Lepo mi je igrati melodično, ne suhoparno, ker me živcira. Pridejo dnevi z veliko idejami, pa tudi taki, ko sem prazna. Pri risanju in pisanju pa stvari kar privrejo nekje iz moje notranjosti, iz moje glave.”

Tudi do učenja goji poseben odnos: “Sem željna znanja. Kar se učimo v šoli, preprosto rada znam. To mi pomaga, ker tako pri učenju sploh ni težav.” Navzven zadržano dekle nosi v sebi bogat svet. Čeprav je rojena v najtoplejšem mesecu leta, je njen letni čas prav zdajšnji - barvita, raznolika in vremensko temačnejša jesen, ki odseva njena notranja doživljanja in občutja.