Na vratih hiše Alojza Kocjančiča sem začutil, da moram potrkati

ISTRA, GRAČIŠČE Kdor je prebral knjigo Trije spomini - Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Založba Goga, 2019), ve, da je Mohamad Abdul Munem izjemno resnicoljuben in svoj kritičen pogled do Bližnjega vzhoda brez zadržkov deli s sogovorniki. V svojevrstnem romanu je takrat še novinar, zdaj pa predvsem aktivist in pisatelj Andraž Rožman skozi pogovore popisal dotlejšnje življenje literata in založnika, ki so mu v Siriji med drugim zbombardirali tako dom kakor knjigarno, kjer je imela sedež njegova založba.

V pogovoru s Tinkaro Vukadinović Kastelic, mlado raziskovalko na inštitutu za jezikoslovje ZRS Koper, ki ga je v petek v Gračišču uvedla dr. Vesna Mikolič, pa je Muhamad, ki se je v teh letih pri nas moral naučiti tako slovenščine kakor angleščine, razkril še marsikatero razmišljanje o pomenu umetnosti, poezije, ustvarjalnosti in vere v boljšo prihodnost - tudi za Sirijo, deželo, kamor sta iz Palestine pribežala njegova stara starša. Tam sta se spoznala in poročila njegova starša. Odraščal je sprva v velikanskem begunskem taborišču v Alepu, kjer so bile razmere ne meji sprejemljivega, saj so živeli celo brez vode in elektrike, ko pa je oče dobil službo pri mednarodni organizaciji UNRWA, ki skrbi za palestinske begunce, so se z družino preselili v okolico Alepa in zaživeli sicer skromno, a dostojno življenje, ki mu je omogočilo tudi šolanje vse do diplome iz ekonomije.

Zadnje besede Gaze

Dober večer, svobodni svet. Dober

večer, civilizirani svet. “Kdo ste?”

se sprašuje svet. Mi smo množice divjakov,

teroristov,

staroselci ameriške celine,

iztrebljeni prebivalci Avstralije,

afriški sužnji.

Mi smo evropska rdeča reka

Donava, ki je med dvema vojnama

spremenila svojo barvo.

Mi smo pepel. Judje holokavsta,

mi smo pozabljeni masakri Sirije,

mi smo pomaranče Palestine.

Dober večer, svobodni svet.

Upamo, da nismo nadležni, tu

smo šele v zadnjem prizoru in se

ne bomo več vrnili. Zahtevamo

samo pravico, da si pogledamo v oči,

preden se poslovimo, kajti morilec

ima nadzor tudi nad tem.

Morilec prireja resnico

in poskrbi, da bomo ubiti,

preveri naš utrip

in pazi se svoje vesti, saj smo mrtvi,

ti pa si živ, pij našo kri, kolikor hočeš,

preden se posuši,

in pazi, pazi, da ustaviš vojno.

januar 2024, prvič objavljena na portalu Vrabec Anarhist

Kupi knjig namesto sten

Literatura in poezija sta ga spremljala od malih nog. “Doma smo namesto sten imeli kupe in kupe knjig, oče pa je bil zelo strog in je zahteval, naj otroci beremo.” Izjemnega pomena je bilo srečanje z velikim literatom, palestinskim pesnikom Mahmudom Darvišem, s katerim se je oče, ki je bil intelektualec in marksist, občasno družil. Darviš je prisluhnil njegovi poeziji, ko je bil Mohamad star 13 let, in ga spodbudil, naj še piše. Pisal je ves čas, a da bi zaslužil, se je kasneje po končani fakulteti v Libiji izučil celo za frizerja in dobro zaslužil, z denarjem pa v Alepu odprl založbo, s sedežem v knjigarni, ki pa jo je odprl oče. A Mohamed je bil vselej kritik režima, izid neodobrene knjige Šimona Pereza o novem Bližnjem vzhodu, za katero ni pridobil tako žiga Sistema, kot imenuje Al-Asadovo vladavino, ga je stalo mesec dni zapora, med katerim mu je tajna policija pobrala vse premoženje. Moral je začeti znova in s pomočjo prijatelja mu je tudi uspelo. S svojo založbo se je odločil podpreti mlade, prodorne avtorje in obenem prevajati klasike, kakršni so Italo Calvino, Alberto Moravia, veliko ruskih klasikov, od Čehova do Gorkega. “Izdal sem tudi Alamuta in kasneje Al Arafa Vladimirja Bartola, le da tedaj nisem vedel, da gre za slovenskega avtorja, saj smo ga prevedli iz angleščine,” je dejal Mohamad, ki je skupaj založil več kot 600 knjig, od tega 400 prevodnih, med katerimi so bili tudi Rushdiejevi Satanski stihi, ki pa so izšli kakopak v ilegali in z drugim naslovom. Tudi svojih del je napisal ogromno, a večina ni mogla iziti, ker ni dobil dovoljenja za tisk, saj je veljal za protirežimskega pisca. Ko se je leta 2011 začela revolucija kot del Arabske pomladi, so se začeli težki časi. Državljanska vojna je pomenila bombe in dnevno odzvanjanje izstrelkov, a je želel ostati v Alepu. Iz ozadja je pomagal protestnikom, vse do dne, ko je v zaporu umrl prijatelj, čigar žena mu je sporočila, da ga najbrž čaka enaka usoda. In tako se je težkega srca odpravil na pot, ki ga je vodila prek Turčije do Grčije in naprej proti Nemčiji, kamor so jih, kot pravi, načrtno usmerjali. Družino je pustil doma, “da bi jim risal pot, po kateri bodo prišli za menoj.”

V Sloveniji po naključju

Golo naključje je hotelo, da je leta 2016 pristal pri nas. “Nisem vedel, kaj je Slovenija, poznali smo Jugoslavijo. Ko so me nekega dne od azilnega doma na Viču peljali čez Ljubljanico proti Kotnikovi, sem ob pogledu na reko nekaj začutil. In ko so me vprašali, če želim naprej v Nemčijo, sem samo vprašal, ali se mi bo lahko pridružila družina, moji štirje otroci in žena. Ko sem dobil pritrdilen odgovor, mi je občutek dejal, naj ostanem,” se je spominjal. In dodal: “Prvič v življenju sem pri vas začutil mir in svobodo, kar morda vi niti ne čutite, ker sta za vas samoumevna.”

Dobro jutro, moja senca

Na vratih hiše Alojza Kocjančiča sem se počutil,

da moram potrkati

in prositi za dovoljenje,

da lahko vstopim,

ampak on je že davno šel.

A je vedel, da bo moški,

ki prihaja od daleč,

živel v njegovi hiši?

Da bom uporabil njegovo posteljo in njegovo omaro?

Da bom prebral njegovo knjigo,

preden grem spat?

In zjutraj bom odgrnil zavese in videl isti prizor,

kot ga je videl tudi on:

te hribe in visoke skale,

ki zamejujejo pokrajino Istre.

In vonjal iste vonjave,

kot jih je vohal on.

A tega res ni vedel.

In tega v resnici tudi jaz ne vem.

Morda, toda zjutraj sem se pogledal v ogledalo

in si rekel:

Dobro jutro, moja senca,

dobro jutro Alojz.

Iz angleščine prevedla:

Tinkaro Vukadinović Kastelic

november 2024, Kubed

Preden je zbežal, je v Alepu zažgal vse, kar je napisal, in tega ni bilo malo. In dolgo ni mogel pisati. “Vse sem izgubil, a sem v nekem trenutku tudi dojel, da moram vse to pustiti za sabo.” Čez čas, ko je pri nas poleg dejanskega miru našel tudi nekaj več miru v sebi in ko se mu je pridružila tudi družina, je pisanje steklo. Leta 2018 je Moderna galerija založila njegovo trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane, v kateri se je v stihih hvaležno poklonil prijaznim dušam, ženskam najrazličnejši profilov, ki so mu pomagale.

Na portalu Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist je objavil tudi dva eseja, ob katerih pa je Tinkara Vukadinović Kastelic poudarila, da je njegov jezik vselej pesniški. “Razlike med poezijo in prozo zame ni. Jezik je v tem pogledu en sam,” je dejal in prebral pesem, ki je nastala že po prvem dnevu, preživetem v umetniški rezidenci v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu.

Piše vselej v arabščini, čeprav priznava, da se je ta za spoznanje spremenila: “A ko dam pesem od sebe v roke prevajalca, rečem, zdaj je tvoja. Vsak jezik ima posebno karizmo, osebnost,” pravi. “Moja arabščina je morda danes nekoliko drugačna, a sem tudi sam drugačen, saj se prvič počutim svobodnega!”

Čeprav je do Bližnjega vzhoda kritičen - v Rožmanovi knjigi preberemo tudi, da so sirski in palestinski voditelji po njegovem mnenju pustili ljudstvo na cedilu, medtem ko je Izrael za svoje poskrbel -, sanja drugačen svet. “Želim si, da bi tudi drugje lahko živeli v miru. Moje sanje so zgraditi Sirijo brez diktature,” je še poudaril.

Decembra izide njegov roman Kukavičji mladič, napisan v Sloveniji, ki ga bo v prevodu Zarje Vršič izdala založba Goga. V avtobiografski zgodbi bo spregovoril o begunskem življenju, o dobrem in slabem, o tem, kako vidi prihodnost. Škoda, da so domačini v Gračišču izgubili priložnost, da bi spoznali tako izjemnega gosta. Na pogovoru nas je bila peščica. Pet poslušalcev, do katerih je prišla govorica, da naj bi nekatere zmotilo nenavadno ime gosta. V vednost: Mohamad v arabščini pomeni hvalevreden, vreden zaupanja.