Na sončni strani romantike

NOVA GORICA > Romantika je pianizem razvila do potankosti, predvsem pa je znala v tem princu glasbil poiskati subtilne in čutno-čustvene razsežnosti, kjer je izraznost emocij na prvem mestu. Ne glede na kvalitete vseh predstavljenih skladateljev, se zdi da je prav tandem Schumann-Brahms pianizmu dal največ. Prvi se je znal tako raznežiti in omečiti trde tipke klavirja, da se človeku milo stori pri srcu, Brahms pa je pogosto "zarohnel", kot da bi hotel prestopiti meje zemeljskega; v svoji glasbi je od poustvarjalcev veliko zahteval, predvsem pa popolno predanost izvajanemu delu. Ker je bil sam virtuozni pianist, se zdi njegov koncept razumljiv. Harmonsko je ekstremno bogat, akordika je patetična (ne v slabem smislu), skladbe so večplastne, a skoraj klasicistično urejene, nadzorovane do zadnjih detajlov.

Zoltan Fejervari na odru Kulturnega doma Nova Gorica

Foto: Saša Mrak

Glasba iz časov hrepenenja

Vse našteto je prišlo do izraza tudi v Sonati v C-duru, op. 1, ki uradno velja za njegovo prvo izdano delo. Od huronskih akordičnih erupcij do prefinjene liričnosti - vse v enem zamahu komaj dvajsetletnega skladatelja - je Zoltan Fejervari izvedel z občutkom in globokim razumevanjem Brahmsovega glasbenega sporočila. Njegova igra, to smo se lahko prepričali skozi celoten spored, je precizna, pedantna, tudi v najtežjih pasažah skorajda brez "zdrsov", nenadejanih tonov, ki se pripetijo lahko še tako izkušenemu pianistu. Res je nastavljen kot virtuoz, kot glasbenik, ki je na prvem mestu osredotočen na partituro, črno-bel zapis skladbe, in šele od tam naprej, se zdi, je mogoča tudi osebna, interpretativna "nota", pianistova verzija, z rahlimi odmiki od pričakovanega. Prav tam je v ospredje prišel Fejervarijev ritmični pristop, ki včasih rahlo zadrži (po)tok izvedbe, s čimer ga dramatično poudari.

Tudi Schumannove Otroške prizore, op. 15 (Kinderszenen) je izvedel na podoben način. To je v prvi vrsti ljubezenska "pesmarica" za svojo izbranko Claro Wieck, prav tako vrhunsko pianistko, ki je bila skladateljeva muza in življenjska sopotnica. Nekako redka kombinacija, bi pomislili, a v njunem primeru nadvse učinkovita in ustvarjalno podčrtana.

Lahko bi rekli, da nam je gostujoči madžarski pianist predstavil nekakšen žlahtni izbor skladb s sončne strani romantike. Čista lepota, ko se prepustiš temu otroškemu času, ki je še hrepenel, ljubil in se nadejal boljših svetov. Seveda ne brez bolečin, sploh ne v samo rožnatih odtenkih, vsekakor pa z vehemenco globokih čustev in bogatih sanj in vere v umetnost.