Na razcepu med preteklostjo in (brez)prihodnostjo

IDRIJA • Čez osrednji idrijski trg so nedavno doneli močni kovinski, z nežnejšo elektroniko “razredčeni”, ritmi. Vsestransko posebni sestav The Stroj z glasbili, pretežno tolkali z odpadnega materiala, je v okviru festivala industrijske kulture Betrib, pritegnil daleč najštevilčnejše občinstvo. Sameval ni noben od dvajsetih dogodkov, ki so se zvrstili v treh dneh. Organizatorji, Zavod ID2o, so vse - od delavnic za otroke, razstav, koncertov, ogledov domače, sicer nedostopne dediščine in pogovorov - namenili vsem generacijam. Skupno sporočilo je bilo, da se je v prihodnost nujno ozreti v prid ljudem, z zavedanjem da vsak človek ni Človek.

Kozina: “V tej dvorani se počutim slabo!”

Ob trgu, v že dolgo zaprtem lokalu Črni orel, je luksemburški umetnik Serge Ecker s sodobnimi prijemi predstavil današnjo prisotnost nekdanjega jeklarskega tunela v svoji državi. Domača umetnica Saša Nemec mu je z Nestalnimi vezmi zoperstavila dediščino idrijskega živosrebrnega rudarstva in čipkarstva. Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar je popeljala med prezrto urbano opremo industrijskega oblikovanja.

Otroci so dediščino odkrivali na delavnicah in v digitalnih igrah. Starejše so povabili v običajno nedostopne stavbe industrijske dediščine. Za pravo nasprotje so omogočili obisk lani zgrajene sodobne hale Hidrie za proizvodnjo komponent, predvsem statorjev in rotorjev, za električne avtomobile.

Na festivalu so z zanimivimi delavnicami poskrbeli tudi za otroke.

Foto: Marko Čuk

Na okrogli mizi o prihodnosti Idrije je direktor Hidrie Bojan Gantar poudaril, da v inovativni korporaciji trdno verjamejo v električno prihodnost. “Čeprav jo bomo uresničili počasneje, kot smo pričakovali, jo podnebne spremembe zahtevajo,” je Gantar zatrdil navkljub dejstvu, da se evropska unija pravkar rešuje iz neumne prepovedi proizvodnje avtomobilov z motorji na notranje izgorevanje do leta 2035.

O tem, ali bo v obeh idrijskih korporacijah - ob Hidrii tudi v Kolektorju - prej stekla proizvodnja komponent za orožarsko industrijo, prvaka obeh nista spregovorila. Pač pa je dr. Jani Kozina z Geografskega inštituta na pogovoru odkrito dejal, da se v zastareli kino dvorani počuti slabo. Gre sicer za prvo slovensko gledališko stavbo na naših tleh, a se je župan Tomaž Vencelj tokrat zaman trudil dopovedati, da je zaradi nasprotovanj in nesodelovanj v Idriji in v državi za Idrijo vsaj solidna kulturna dvorana nedosegljiva. Občinstvo je dalo vedeti, da jo, skupaj s kulturo in drugo ustvarjalnostjo, ki je krasila industrijsko rudarsko preteklost, mesto nedvomno potrebuje.

Manifest mehanikom

Pogovor in Betrib sta razkrila, da Idrijo čaka slabša, manj kulturna prihodnost. Večina dogodkov, podobno kot je The Strojevo doneče razkrajanje sodobnih zablod, je opozarjala, da bo današnji razcep v znosno prihodnost krenil le ob povratku k Človeku. Na razcepu - Med podzemljem in nebom (med sedanjostjo in preteklostjo, svetlobo in temo, človekom, strojem in umetno inteligenco) so nenazadnje dogodke na letošnjem Betribu povedno naslovili organizatorji.

Z mislijo na vse to je Srečko Kosovel že pred stotimi leti napisal Mehanikom! Uprozoritev Manifest mehanikom so v režiji Marka Čeha premierno predstavili najprej v Novi Gorici, v Idriji pa so ji dodali nastope pesnikov literarnega društva RIS.

V sodelovanju z izolskim festivalom Kino Otok so zavrteli film Slike iz življenja udarnika. Ta je leta 1972 z Bahrudinom Čengićem v dobršni meri ironično prikazal povojnega udarnika Adema (v resnici Alijo Sirotanovića). Betrib so sklenili s pogovorom z legendarnim filmskim ustvarjalcem Karpom Godino, ki je v prikazanem filmu sodeloval kot direktor fotografije.