Na 20. Kino Otok nocoj prihaja italijanski filmski fenomen Jutri je še en dan
“Veš, kaj je tvoj problem? Da preveč govoriš. Moraš se naučiti biti tiho. Molčati,” tako pravi tast junakinji filma Jutri je še en dan (C'e' ancora domani), lanskem italijanskem filmskem fenomenu. Režiserski prvenec priljubljene igralke in komičarke Paole Cortellesi so v Italiji primerjali s cunamijem barbenheimer. V Letnem kinu Arrigoni je drevi na sporedu ob 21. uri.
IZOLA > Zgodba gledalce popelje v povojni Rim, v leto 1946, kjer spremljamo skromno delavsko družino in (pravo!) junakinjo Delio (igra jo prav Paola Cortellesi). Njen vsakdan razkrije že prvi prizor, ko v postelji za dobro jutro prejme zaušnico, ne da bi črhnila prej ali potem. Delia, ki jo mož, zaposlen kot paznik v zaporu, ponižuje tudi pred mlajšima sinovoma in hčerko, ki ji ne želi takega življenja, je garačica; skrbi za svojce, vključno z nepokretnim tastom, pri bogati družini redno vbrizguje zdravilo opešanemu notarju, šiva spodnje perilo, izobražuje mladega dežnikarja, ki ga že na prvi delovni dan, povsem nevednega, plačajo več od nje. Ker je moški.
Zgodba mnogih non
Ona ni vselej tiho, a se niti ne upre. Zakaj? “Delia sprejme tako življenje, ker tako mora biti, ker so jo tako učili že od otroštva. Zgodbo sem izluščila iz tistih, ki so jih pripovedovale moji noni, moji pranoni, iz življenja na dvorišču,” je v oddaji Fabia Fazzia povedala Paola Cortellesi. Želela je pripovedovati o življenju, kakršno je v tisti dobi živela večina žensk, ne glede na položaj na družbeni lestvici, kar imenitno prikaže tudi v filmu. Izvirno prikaže tudi njihov upor. Pomemben podatek: 2. junija leta 1946 so ženske v Italiji dobile volilno pravico.
Film v črno-beli tehniki, kot bi ga posnel kateri od velikih neorealističnih italijanskih mojstrov, je izjemno gledljiv in v resnici zaradi izvrstnega humorja tudi kratkočasen. Predvsem pa je svojevrsten ženski manifest in izvirna obtožba patriarhata, ki je lani v kino dvorane pritegnil pet milijonov Italijank in Italijanov, od tega 45 odstotkov moških.
Rimljanka Paola Cortellesi, v začetku tisočletja še članica slovitega komičnega kolektiva Gialappa's, do danes pa prejemnica številnih nagrad, tako za vloge v gledališču kakor v filmu, je priljubljena italijanska osebnost, ki pa se je s filmom Jutri je še en dan prvič lotila dolgometražnega režijskega podviga, sopodpisala pa je tudi scenarij. Med drugim je avtorica s petimi nagradami David di Donatello izenačila doslej najvišje število nagrad, ki jih je za Življenje je lepo prejel Roberto Benigni. Pa še to: film je v času porasta femicidov v Italiji in drugod ter poskusih omejevanja ali celo prepovedi pravice do splava, še kako aktualen ...