Na 15. Slovenskem bienalu ilustracije podelili nagrado Hinka Smrekarja Solkanki Ani Zavadlav za ilustracije pravljic Itala Calvina za odrasle
Minuli teden se je v Cankarjevem domu začel eden tistih praznikov, ki bi si zaslužil veliko več vzhičenja in vznemirjenega odštevanja, če že ne zapovedanega obiska z vabilom na vse domove - otrokom, staršem, babicam in nonam, tetam, stricem, prijateljem ... 15. Slovenski bienale ilustracije je priložnost za najcenejše potovanje v domišljijske svetove, kakršne je, denimo, za Italijanske pravljice Itala Calvina odraslim ustvarila Ana Zavadlav in zanje prejela nagrado Hinka Smrekarja.
LJUBLJANA > 15. Slovenskega bienala ilustracije v Cankarjevem domu (CD) se je minuli teden začel s podelitvijo nagrade, plaket in priznanja Hinka Smrekarja, ki so že same po sebi zanimiv kažipot za obiskovalce.
Dobitnica nagrade Hinka Smrekarja Solkanka Ana Zavadlav je nagrado prejela za prvo knjigo Italijanskih pravljic Itala Calvina (Mladinska knjiga, 2022). Pred odprtjem bienala je na novinarski konferenci povedala, da je bil to njen najobsežnejši projekt doslej. Pojasnila je, da niso ilustrirane vse pravljice, zato je s svojimi ilustracijami želela predvsem ustvariti neko vzdušje oziroma prostor. Pravljice je “upodabljala skozi pokrajine, skozi prostore, kjer se lahko naselijo”. In ker gre za italijanske pravljice, ji je nekoliko “domač veter, ki piha tam”, saj živi blizu Italije.
Ana Zavadlav
ilustratorka
“Pomembno se mi zdi poudariti, da roko vodi misel, ne vodi slog pisala ali čopiča. Vodi ju način razmišljanja in kar si želiš povedati.”
Vsaka knjiga je nov prostor svobode
Včeraj smo jo poklicali v Solkan. Povedala nam je, da je seveda nagrade vesela, priznava, da je z glavo že pri novem delu: “Ta knjiga je povsem drugačna in ob vsaki knjigi imam vedno občutek, da začenjam znova. Calvinove pravljice so že za mano, z vsakim besedilom začneš na novo vrtati in tuhtati, kar je fajn. To je ta lep del. Seveda te je vsakič malce strah, ali bo šlo ali ne, a vedno znova greš na enake limanice in jih prečiš, da nekaj uspe. (smeh)” Ana Zavadlav je v skoraj četrt stoletja ustvarila izjemno raznolik opus: že samo če vzamemo v precep nekaj njenih del iz zadnjih let, kakršna so Čriček in temačni občutek Toona Tellegena, niz treh slikanic Obisk o prijateljstvu med lenivcem in tapirjem, ki jih podpisuje Gaja Kos, pa zbirka Italijanske pravljice Itala Calvina v dveh knjigah (za prvo je dobila nagrado) pa Mišji ženin Anje Štefan ali letošnja zbirka balkanskih Dekle, obljubljeno soncu, ki jih je z mislijo na najstnike, mlade bralce zbrala in zapisala Špela Frlic. “Pri ilustriranju si svoboden. To so zelo različna besedila, namenjena tudi različnim starostnim skupinam. Pristop in razmislek je povsem drugačen, če ilustriraš nekaj za otroke, recimo Obisk, ali pa za odrasle, kot so Calvinove pravljice. Knjigo si predstavljam kot prostor, v katerem se zgodi vse. Imam zaupanje naročnika, zato svobodo. Gre za svobodo - ali jo imaš ali si jo vzameš - da lahko ustvariš, kar želiš. O slogu se večkrat govori, a kaj je slog? Vsakič, ko zamenjaš tehniko, se nekaj spremeni - edino kar ostane je tvoj način razmišljanja. Pomembno se mi zdi poudariti, da roko vodi misel, ne vodi pisala ali čopiča slog. Vodi ju način razmišljanja in kar si želiš povedati. Kakšne reči v besedilu te nagovorijo in kam bi ga rad peljal. Vse skupaj je tudi malce skupinsko delo - s pisateljem, oblikovalko, z likovnim uredništvom, da ti povejo, kam bi knjigo radi 'pripeljali'. Podoba se splete počasi. Pomembno je zaupanje med vpletenimi, da četudi se odmakneš od prvotnega koncepta, ti zaupajo, da boš izpeljal.” Veseli jo, da je ilustracija zadnje čase bolj izpostavljena in promovirana: “Nenazadnje lahko ilustracija predstavlja vrata, skozi katera otroci vstopajo v svet branja. Zato je pomembno razvijati področje, višati standarde in s tem kakovost ilustracij. Tudi v vizualni kulturi je pomemben poudarek na kakovosti.”
V hitrem svetu je ilustracija umiritev
Nagrade se je razveselila še ena Primorska ustvarjalka, saj je plaketo Hinka Smrekarja prejela Tina Volarič za ilustracije v knjigi Karlo in Stanko: Zgodovinska domišljijska pripovedMarka Klavore in Davida Kožuha, ki jo je izdal Goriški muzej. Ilustratorka, ki prihaja s Primorske, je povedala, da je bil naročnik knjige muzej, zato je morala faktografsko plat kombinirati z domišljijsko. Pri ilustriranju je tako lovila ravnotežje med svojim ilustratorskim izrazom in edukativno platjo. Knjiga pokriva širok časovni razpon, zgodovino Primorske v 20. stoletju. Ker izhaja iz okolja, ki ga knjiga obravnava, pozna njegovo zgodovino tudi “od znotraj”, podrobnosti, o katerih v knjigi ni govora, osebne zgodbe, ki jih je lahko vpletla v ilustracije.
Tina Volarič
ilustratorka
“Živimo v temnih časih, ko se dogaja veliko hudega. Ilustracija pa je tisti svetel prostor, ki govori o dobri plati in viziji človeštva.”
Tudi Tinko Volarič, Mostarko, ki že lep čas živi na Krasu, smo včeraj prosili za vtis. Pravi, da je izjemno hvaležna za prejeto nagrado: “Že to, da je moje delo razstavljeno ob toliko izvrstnih ilustratorkah in ilustratorjih, ni kar tako. Hvaležna sem tudi ZDSLU in Galeriji Cankarjevega doma, da prostor bienalno odpreta ilustraciji - slovenski bienale ilustracije je med najboljšimi v regiji.” Veseli jo, da je pri nas ilustracija kot umetniška zvrst vedno bolj prisotna v zavesti in življenju ljudi: “V svetu, kjer vse teče bolestno hitro, ilustracija pomeni postanek, umiritev, prevpraševanje, tiho opazovanje, no, lahko tudi izbruh smeha. Ista podoba nas bo spet in spet nenasilno pričakala, nas povabila, da jo vidimo drugače ali da podoživimo izkušnjo ob njej. Knjižna ilustracija lahko postane intimno naša, je del naših domov in nas samih, ko jo skupaj s knjigo primemo v roke, se je dotikamo. Obenem so to lahko izjemna umetniška dela, ki so v knjigah ali kot samostojne reprodukcije dostopna vsakomur, ne le izbrancem. Živimo v temnih časih, ko se dogaja veliko hudega. Ilustracija pa je tisti svetel prostor, ki govori o dobri plati in viziji človeštva. Hvaležna sem, da lahko tudi jaz prispevam trohico v ta, boljši svet.”
Plaketa in priznanja
Plaketo Hinka Smrekarja je prejel tudi Damjan Stepančič za ilustracije v knjigi Zgodba zgodb Giambattiste Basila, ki je izšla pri založbi Goga. Kot je pojasnil, imajo pravljice v knjigi izrazito časovno in prostorsko noto, pisane so v dialektu, čemur sta se poskušali prevajalki prilagoditi. Poleg tega so pravljice precej nekonvencionalne in so namenjene odraslim. Humor je pobalinski in razvraten, domišljija ne pozna meja. Vse to je želel maksimalno in brez zadržkov preliti v ilustracije.
Maša P. Žmitek je priznanje Hinka Smrekarja prejela za poljudnoznanstveno ilustracijo za ilustracije v knjigi Po sledeh velikanov, dinozavri jure, izdala jo je založba Miš.
Za ilustracijo O treh grahih v knjigi Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfemplus, je priznanje Hinka Smrekarja prejela tudi Eva Mlinar.
Priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca pa je prejela Lea Vučko za animirani film Legenda o Zlatorogu, ki je nastal v produkciji Octopicsa in izhaja iz ilustracije.
15. Slovenski bienale ilustracije, ki ga CD prireja v sodelovanju s sekcijo ilustratorjev Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), bo v Galeriji CD na ogled do 9. marca 2025.
