Muzika je v Sv. Antonu udarila in božala
Akustična izvedba, s katero skupina Noair zadnje čase razvaja poslušalstvo, je v soboto pred domače občinstvo v Sv. Antonu pripeljala še nadgradnjo - violino in violončelo ter travnik ob Hiši kulture napolnila s posebno milostjo, ki jo premorejo samo godala. Nakar je novovalovski dark, s katerim je noč presekala skupina Čao Portorož, udaril v zbrane kot šilce žganja.
SV. ANTON > Travnik ob Hiši kulture v Sv. Antonu je v letošnjem poletju zaživel kot dragoceno koncertno prizorišče, minulo soboto zelo razigrano in polno oboževalcev domače, že dobro znane in nestrpno pričakovane skupine Noair. In če je bil ljubljanski bend Čao Portorož za istrska ušesa precej pozabljeno ime - leta 2012 jih je gostila Ankaranska bandima, pred dvema letoma izolski Hangar bar, lanski načrtovani nastop v Centru mladih Koper, na katerem so želeli predstaviti novo ploščo Pop, pa je odnesla pandemija -, je tokrat s prodornim zvokom in mestoma komedijantskimi, teatraličnimi besedili dobro zapolnil spominsko vrzel.
Čudovita lahkotnost zvoka
“Prvič igramo tako blizu svojega prostora za vaje,” je ob prihodu na oder v Sv. Antonu dejal vokalist in kitarist Maks Bembič iz skupine Noair, v kateri ustvarjajo še basist Jaša Hedžet - Jajo, kitarist Jakob Sever in bobnar Gregor Brajkovič. S skladbami, kot so Patterns, A World on Drugs, Colours in Crazy Maybe, so že trdno zasidrani v slovenskem prostoru. Gostje, violinistka Anika Goldner, violončelist Peter Samotorčan ter vokalistka Larisa Lara Pohorec, ki je zvonkost svojega glasu vnesla v skladbo Canvas for Thoughts, pa so v alternativno pop indie glasbo skupine vnesli novo dimenzijo in aranžmajem dali širino, ki nas je spomnila že na skupino Laibach. Uspešne nastope bodo nizali še naprej, že ta četrtek v Kranju.
Glasba več jezikov
Čao Portorož so aktivni že od leta 2009, pa še vedno izmuzljivi žanrski opredelitvi. Še najbližje so jugoslovanskemu novemu valu, ki živahno diha zlasti v klubih beograjske glasbene scene. Skupino sestavljajo Gregor Andolšek, vokalist in kitarist, ki rad postreže s fragmenti v francoščini, Ivian Kan Mujezinović, basist in vokalist, ki zvoku skupine občasno doda melodijo klaviatur, ter še kitarist Anže Petrič in bobnar Aljoša Cetinski.
Njihova duhovna multikulturnost se jasno kaže v besedilih, ki so napisana v slovenščini, angleščini, francoščini in bosanščini ter jih interpretirajo, kot da nastajajo na odru, spontano in v stilu kakšne Ionescove igre absurda. Tretji album Pop, ki so ga izdali lani, še zdaleč nima povezave s popom, imajo pa glasbeniki to spretnost, da z izbiro besed pritegnejo pozornost ter se občasno, kot denimo s komadom Ljubavnik, podajo v bolj mainstream vode, nakar se z veseljem vrnejo v bazen svoje fragmentirane, mestoma divje raztrgane ustvarjalnosti. In to je tisto šilce žganja, ki vsakogar že trenutek zatem, ko se mu zazdi, da sluti rdečo nit benda, vrže iz tira in prisili v novo, čuječo pozornost.
