Moja pesnica, moj pesnik

Pesem Moj pesnik Jerneja Kusterleta, ki jo delimo z bralkami in bralci, je zmagovalna v kategoriji poezije na natečaju Koronaimpresije. Lanskega aprila ga je razpisala občina Miren-Kostanjevica, na letošnji kulturni praznik pa sadove izdala v istoimenski knjigi.

Jernej Kusterle (1987) z Jesenic je magister profesor slovenistike in doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral z delom Teorija slovenske ulične poezije in družbeni kontekst, za katero je leta 2016 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Je Škrabčev štipendist (2019/2020), zaposlen kot lektor za slovenski jezik in predstojnik Pedagoško-raziskovalne sekcije slovenistike na Fakulteti za evropske študije na Univerzi za mednarodne študije v Pekingu (BISU).

Moj pesnik

Moj pesnik zaklinja sence v ogledalu,

ker se ne držijo socialne distance. V kavarni

čuti tesnobo, naroči kavo z razkužilom.

Črno! Moj pesnik bere z masko na obrazu;

virus je v verzih, ki kašljajo v bralca,

ko zasevke korenini globoko v podkožje.

Moj pesnik ve za svobodo, a jo poznanstva

tolmačijo kot “izgubljeno v prevodu”.

Moj pesnik se izgublja v gneči, išče norost,

ki bi ga sprejela. Zanj so umetniške

lože zaprte, štipendije oddane, rezidence

zasedene. Moj pesnik hodi na pesniške

večere, festivale in branja, kjer vsak bere

sebi, ker mi, majself end aj ustreza pisanju

o soncu, trobenticah in nepokošeni travi.

Veverica je kriva, da moj pesnik trpi. Res!

Sedi v Foersterjevem vrtu in v študente

meče kovance. Moj pesnik renči, masko

menja nagobčnik. Oljni grafiti [TOPOT] na

fasadi plemiške vile, [KROHOT] zrežirani

napadi, [ŽVIŽGI] protesti pred Lipo, [SIRENA]

pod njo lubadar, [APLAVZ] peskovnik

je poln otrok, [KRIČANJE] razvajenih pijavk.

[SRKANJE] Narodni dom spet slovenski!

[STREL] Kdo je pozabil plamene, Tigrovce,

Sočo in petdeset odtenkov rdeče? [JOK]

Voda teče od nas kot pòt, [SOPENJE]

požiramo blato, [DUŠENJE] narava odhaja,

[STOKANJE] Nova24TV [ŠUM] oddaja

livE [TIŠINA]. Moj pesnik molči,

nagobčnik menja za plinsko masko. Zrak

je nasičen s strupi, obrazi so modri,

maske pre-plačane, vavčerji vstopnice v

sobe ponižanja. Občine postavljajo

kipe anti-budi zahoda, da pridejo s Kleka

in zbrcajo trohneči ponos; odpirajo

knjižnice lahkega branja, profana gledališča;

igrajo se kulturo, ker je “biti kulturen”

moderno. Moj pesnik si mora z bodečo žico

prišiti masko, da se med smetmi z geni

ščurkov, vsajenih pod jezik, ne bi zvalil glas.

Moj pesnik dela, ne spi ali čaka, vzhaja za

jutri in sanja o domu. O domu, ki pljuva

in odriva. Moj pesnik ve, da ni kriva K(o)rona.

Jernej Kusterle

Uredil je antologijo jeseniških pesnikov Železarska lirika (2014), nagrajeno s priznanjem JSKD za najboljšo samozaložniško knjigo v kategoriji antologije/zborniki), uredil Zbrano delo Emanuela Kolmana (2016), prav tako ovenčano s JSKD-jevim priznanjem za samozaložniško knjigo, ter bil urednik za kritiko in poezijo pri študentski reviji Besedoholik.

Leta 2016 je izdal pesniško zbirko Tipkopisi, pred izidom je trijezična zbirka Pekinški vrtovi.