Mogol: Skupno prepevanje zdravi

Ko je na oder dvorane CMP Arena, kjer v Bassanu del Grappa sicer domuje hokej, za šestčlansko zasedbo in pevcem Gianmarcom Carrocio stopil Giulio Rapetti, v zgodovino italijanske glasbe zapisan kot Mogol, je bilo očitno, da je tekstopisec kljub ustvarjanju iz ozadja izjemno priljubljen. Občinstvo ga je takoj nagradilo s stoječimi ovacijami, ki so ga kakopak ganile. Mogol, ki ima pri italijanskem združenju avtorjev in izdajateljev zavedenih 1774 pesmi, kakor je povedal ob prejemu nagrade za življenjsko delo občine Sanremo, je sanremsko lovoriko osvojil že leta 1961, s pesmijo Al di là, ki jo je napisal s Carlom Donidajem, zapela pa sto jo Luciano Tajoli in Betty Curtis.

Sin znanega založnika in direktorja založbe Riccordi je začel pisati besedila leta 1955, a se je v kolektivni spomin domala vsakega prebivalca “škornja” in širše najgloblje vpisal v tandemu z Luciom Battistijem, s katerim je podpisal več albumov, najuspešnejši Emozioni iz leta 1970 pa je dal naslov tudi programu Emozioni - Viaggio tra le canzoni di Mogol e Battisti, s katerim je skoraj 90-letni besedilopisec prispel tudi v Benečijo. Prav z naslovno pesmijo je sedmerica odprla pripovedovalsko-glasbeni večer, zamišljen kot časovno glasbeno popotovanje po uspešnicah naveze Battisti-Mogol, ki je “​inovirala in revolucionirala italijansko glasbo”, kakor je poudaril Gianmarco Carrocia, ko je napovedal mojstrov prihod na oder.

Petje kot preventiva

“Ko prirejamo tovrstne večere, povabimo ljudi k petju. Marsikdo tega ne ve, a skupinsko petje je dobrodejno,” je po utišanju aplavza takoj povedal Mogol. “V življenju sem se posvetil dvojemu: pisal sem besedila in raziskoval primarno preventivo. Slednja nas uči, kako ne zboleti,” je pojasnil in omenil svojo spletno knjigo La rinascita (Ponovno rojstvo).

Mogol je občinstvu položil na srce prepričanje, da je možno ne zboleti, a je zato treba vedeti, zaradi česa zbolimo. In med preventivne ukrepe je uvrstil tudi petje v zboru. In k petju je povabil občinstvo, ki je zlahka pritegnilo uspešnicam, od začetnih Un' avventura, Dieci ragazze, Anche per te … do Acqua azurra, acqua chiara in sklepne Non è Francesca. A najzanimiveje je bilo prisluhniti mojstru, ki naj bi odličnega pevca, Battistiju sorodnega videza, a svojstvenega vokala, spremljal sede, vendar ga je glasba vselej dvignila na noge in je tudi sam zapel ter spodbujal občinstvo, med pesmimi pa radodarno delil spomine na nastanek besedil.

Ponovno v Istro?

I giardini di marzo je recimo spomin na otroška leta v Milanu, ko so se otroci igrali na ulicah, ki so mejile na vrtove, mimo katerih “je prihrumel morda en avto na dan”, Il mio canto libero je nastala kot odziv na osamitev, ki jo je doživel ob ločitvi, v njegovi mladosti za družbo nesprejemljivi, Una donna per amico pa je napisal na prošnjo prijateljice Adriane, ki je bila na koncu razočarana, saj ni omenil njenega imena.

Duhovit pripovedovalec, ki samoironično prizna, da je večino pesmi napisal zaradi žensk ali zanje, je prispeval besedila za skladbe za 532 milijonov izvodov prodanih plošč, spisal pa je tudi avtorsko besedilo za Gianmarca Carrocia. Konec lanskega leta sta izdala Il perdono, ki sicer ne dosega odmeva Battistijevih ali pesmi, ki jih je ustvaril za Adriana Celentana in Manga, vendar je več kot pol milijona ogledov ta hip zanju že lep uspeh.

Mogol, ki je po dobri uri oder prepustil odlično uigrani glasbeni druščini in nizanju še več uspešnic ob navdušenem prepevanju občinstva, je na povabilo italijanske skupnosti in konzulata že dvakrat nastopil tudi v Kopru, in če držijo govorice, se utegne v Istro vrniti že to poletje. •